Po dveh letih kovidnega kulturnega mrka so pri Prosvetnem društvu Štandrež končno uspeli postaviti na oder novo gledališko predstavo. Delo z naslovom Pamela je v javnosti sprožilo kar nekaj zanimanja in ugibanj, kaj vse se skriva za igro s tem nekoliko neobičajnim imenom. Šele po podrobnejšem pregledu letaka, ki je vabil na predstavo, in gledališkega lista so ljubitelji gledališča dognali, da gre za komedijo, ki jo je pred nekaj stoletji napisal beneški komediograf Carlo Goldoni.
Premiera novega odrskega dela je bila na sporedu v soboto v župnijski dvorani Antona Gregorčiča v Štandrežu, ponovitev pa dan kasneje na istem prizorišču. V obeh večerih se je vabilu štandreškega društva odzvalo lepo število ljubiteljev gledališča z obeh strani meje. Pri Pameli gre za pripoved, ki se je v Goldonijevih časih (napisal jo je leta 1750) kar pogosto pojavljala na odrih in v gosposkih salonih takratne buržoazije. Zgodba je postavljena v London, v hišo Lorda Binninga. Pamela je v tej hiši služkinja in se je vanjo zagledal sam lord, ona pa se na vse kriplje otepa njegovega vsiljivega dvorjenja. Ker je dekle revnega stanu, Binningu ljubezenske namere odsvetujejo tudi prijatelji, češ da mu bo z morebitno poroko s služkinjo upadel ugled. Na koncu pa se izkaže, da je Pamela v resnici hčerka nekega škotskega grofa, tako da se vsa zadeva ugodno razplete s poroko med mladima plemičema.
Marsikdo bi pomislil, da gre za običajno zgodbo, ki bo v očeh današnjega gledalca izpadla banalno, pa ni tako. Štandreška gledališka skupina je pod vodstvom režiserja Andreja Zalesjaka in s prevodi v lastni režiji uspela vliti gledališkemu delu nov zagon, ki je z domiselnimi dodatki popestril skoraj tristo let staro delo. V gledališkem listu je režiser Zalesjak zapisal, da gre pri Pameli za navidez lahkotno igro, ki v ospredje postavlja odnos med moškim in žensko, med gospodarjem in služkinjo, med razuzdanostjo in krepostjo, med podlostjo in častjo, med slabostjo in vrlino, med preteklostjo in sedanjostjo. Nenazadnje se pojavi tudi odnos med igralcem in režiserjem, med gledališko igro in gledališčem in končno med resnico in iluzijo.
Svojevrstnost igre Pamela je v tem, da se poleg Goldonijevega teksta odigrava še dodatna vzporedna igra, ki izpostavi odnos med režiserjem, ki sedi v dvorani, in igralci na odru. Na trenutke se igra spremeni v vaje z vsemi problemi, ki tam pridejo na površje, od dikcije pa do napak v tekstu, nenamerne zamenjave igralcev, itd. Res domiselna kombinacija igre v igri, ki so jo gledalci nagradili z dolgim in prisrčnim aplavzom. Pohvaliti gre tudi lepo zasnovano sceno, kostume igralcev, igro luči in odlično glasbo, ki spremlja posamezne prizore. Pohvalo si zaslužijo tudi igralci in igralke, ki so z odliko in izjemno doživeto opravili svojo nalogo. V igri so nastopili Egon Cijan, Polonca Cijan, Matej Klanjšček, Marko Brajnik, Mojca Dolinšek, Mirjam Gravnar, Gabrijela Vidmar in Katja Leon.