Zdi se zgodba, ki prihaja naravnost iz kakega filma. Med urejanjem podstrešja stanovanja v Ulici Ristori so na dan pokukala skorajda pozabljena dela slikarja Cesareja Mocchiuttija. Umetnik, ki je v Moši umrl leta 2006, je v Gorici imel svojo prvo razstavo leta 1947, sodeloval je tudi na rimskem kvadrienalu in ga tudi zmagal. Generacijam Goričanov je bil zelo poznan tudi zato, ker je približno dvajset let poučeval na mestnem umetniškem zavodu. Kljub temu pa od osebne razstave pred več kot 70 leti se mu mesto ni več primerno poklonilo, maja pa so mu ob priložnosti podstrešne najdbe v studiu Faganel posvetili manjšo razstavo z naslovom Mocchiutti, una storia ritrovata (Mocchiutti, ponovno najdena zgodba). Pripravila sta jo Sara Occhipinti in Marco Faganel.
Še nekaj dni je namreč na ogled devet del, ki sta jih Mocchiuttijeva sinova našla med urejanjem in čiščenjem stanovanja v Ulici Ristori. Umetnik v stanovanje ni stopil že dolga desetletja, sicer je v njem še vedno stanovala njegova prva žena. Najdba se je zgodila lani po njeni smrti. Mocchiuttijeva sinova sta dela, ki so bila zelo poškodovana, zaupala slikarju Robertu Faganelu, ki jih je v obdobju od septembra do pomladi temeljito restavriral. Večina del na ogled se vklaplja v Mocchiuttijevo ljubljeno tematiko kmečkega sveta in skoraj mitološke razsežnosti poljskih opravil in načina življenja. Dve sliki v velikem, navpičnem, formatu prikazujejo kmeta na delu. Barvna paleta teži k temnejšim niansam, sliko pa poživljajo barve sadežev in turkizni zalivalniki. Barva kmetove kože se ponekod utaplja v barvo zemlje, kar kaže na Mocchiuttijevo pojmovanje vezi med človekom in naravo. Presunljivi sta tudi na prvi pogled brezupno temačni sliki, ki pozornemu očesu postaneta bolj berljivi. V prvi, skoraj neopazni luči dneva, se tako zariše obris trgačev s koši na ramenih, vozov z grozdjem in latnika, iz katerega počasi pronica svetloba. Čarobna luč povzdigne navidezno temačnost prizora le v miren, vendar garaški trenutek. Ena izmed slik, ki so jih našli na goriškem podstrešju, je bila v 50. letih na ogled na rimski kvadrienali skupaj z delom Il bracconiere (Krivolovec), ki ga je žirija razglasila za najboljše med več kot 2000 deli.