V Sloveniji od leta 1992 praznujemo dan reformacije in običajno se ob tej priložnosti spominjamo pomena slovenskega jezika. Prvo zapisano slovensko besedo smo dobili leta 1550, ko je Primož Trubar, slovenski protestantski duhovnik napisal Katekizem in Abecednik. Trubar je s svojimi nastopi, poudarja zgodovinar Branko Marušič, pospešil tudi širjenje protestantizma na Goriškem.
Pomemben slovenski protestant je bil tudi Adam Bohorič, v Škrabčevi knjižnici na Kostanjevici nad Novo Gorico hranijo enega od 26 izvodov njegove slovnice Zimske urice, prve slovnice slovenskega jezika, ki je še posebej dragocen zaradi lastnoročnega avtorjevega vpisa. »K nam je knjiga prišla iz samostana na Sveti Gori, to je razvidno iz zapisa, ki je v slovnici. Zanimivo je tudi to, da je v slovnici zapisano, da gre za duplikat. Torej se nam postavlja vprašanje, kje pa je drugi izvod. Zakaj je ta knjiga prišla v naš samostan oz. na Sveto Goro ne vemo,« razlaga Mirjam Brecelj, skrbnica Škrabčeve knjižnice na Kostanjevici. Iz rokopisnega vpisa, ki ga ima ta izvod, pa izvemo, da je knjigo posedoval Goričan Jurij Šev, tajnik v vladi avstrijskega nadvojvode Karla. Na naslovni strani knjige je tudi rokopisna zabeležka, ki verjetno izvora iz 16. stoletja, katere vsebina priča, da je knjigo od prvega lastnika dobil neki Narcis Tettelbach v Meissenu.
Izvod je sicer prišel na dan ob razstavi slovenske knjige v Solkanu, ki jo je priredilo Zgodovinsko društvo v Gorici septembra 1951. Kostanjeviški primerek je dobro ohranjen, vezan je v izvirne platnice, v rjavo usnje. Vanj je na prednji in hrbtni strani vtisnjen kranjski grb. Na notranji strani prednjih platnic je lastnoročno Bohoričevo posvetilo. Gre za edini znan izvod z avtorjevim vpisom, kar mu daje še poseben pečat. »Menim, da to knjigo upravičeno lahko imenujemo biser Škrabčeve knjižnice,« pravi Mirjam Brecelj.