»Zdaj smo primorani, da si na novo organiziramo življenje. Kako bomo to storili, bo zelo vplivalo na naše počutje.« Stavka, ki smo ju izluščili iz 40-minutnega pogovora z goriško psihologinjo in psihoterapevtko Samantho Degenhardt, se nam zdita ključnega pomena za interpretiranje sedanjih razmer. Naša sogovornica, ki tudi poučuje na Večstopenjski šoli Gorica, je med številnimi psihologi, ki zaradi izrednih razmer s koronavirusom ponujajo brezplačno telefonsko svetovanje ljudem, ki ga potrebujejo. Degenhardtova pri tem sodeluje z združenjem Andos, državnim združenjem žensk, ki so bile operirane zaradi raka dojke; za goriško sekcijo je referenčna psihologinja. Svetovanje ponuja tako v slovenščini kot v italijanščini, in sicer na telefonski številki 347-8310068 od 10. do 18. ure. Pristopila je tudi k vsedržavni pobudi Državnega sveta poklicne zbornice psihologov Psicologi contro la paura. »Kot referenčna psihologinja pri združenju Andos se že 12 let stalno soočam s težavami, ki jih ženske doživljajo ob diagnozi raka dojke, pregledih, operacijah, terapiji itd. Zato smo pomislili, da bi moja izkušnja bila lahko uporabna v tem trenutku, ko se marsikdo prav tako boji, da bi mu diagnosticirali covid-19. Svetovanje ponujam od prejšnjega ponedeljka in ga bom predvidoma do 30. aprila,« uvodoma pove Samantha Degenhardt.
Je že kdo stopil v stik z vami?
Da, čeprav smo začeli ta teden, me je že nekaj ljudi poklicalo. Nekatere najbolj skrbi, da izgubijo svoje bližnje. Drugi velik problem je, kaj bo potem, ko se epidemija konča, zlasti v povezavi z delom. Težave z izoliranjem in omejitvami pa so zelo odvisne od situacije, ki jo vsak doživlja. Na primer v družinah, ki so že nekako disfunkcionalne, je zaradi tesnega stika v novih razmerah težko.
Kako pomagate ljudem, ki vas prosijo za pomoč?
Najprej moramo razumeti, kakšne so razmere pri posamezniku. Nato pa skupaj iščemo močne točke, s katerimi si lahko pomagajo, ko začutijo tesnobo. Vsak od nas ima v sebi strategije, ki si jih je ustvaril v letih, da bi si pomagal v raznih težkih situacijah. Če je stiska zelo močna, potem lahko priskočimo na pomoč tako, da osebam nudimo praktična navodila za sproščanje, predvsem v povezavi z dihanjem. Če pa se pokaže, da je stanje zelo hudo, osebo usmerimo k zdravniku. Tisti, ki so že prej trpeli zaradi psiholoških ali psihiatričnih težav, bodo lahko v tem trenutku doživljali še dodaten stres. Pri nekaterih, kjer so bile težave prej prikrite, pa bodo v tem obdobju prišle na dan. Seveda pa je vse zelo odvisno od stanja posameznika: nekateri doživljajo res močen stres, ker čakajo na rezultate brisa. Vsak pa se odziva drugače: kdor ima za sabo močno družino, močne socialne vezi, ima vedno koga, ki mu lahko pomaga. Če je nekdo popolnoma sam, pa mu ta situacija lahko povzroča zelo veliko strahu.
Kakšen je vaš splošen nasvet?
Prisiljeni smo, da si na novo organiziramo življenje. Kako bomo to storili, bo zelo vplivalo na naše počutje. Tako za fizično kot za psihološko zdravje je pomembno, da si podrobno organiziramo čas. To velja za vse, tako za tiste, ki imajo družino, kot za tiste, ki so sami: za slednje mogoče še bolj. Individualne potrebe morajo narediti korak nazaj, da zaščitimo potrebe družbe. Kot primer naj navedem skupino članic združenja Andos, Maldobrie, ki se ukvarja z veslanjem. V normalnih razmerah redno trenirajo, se med sabo podpirajo in si pomagajo v težkih trenutkih procesa zdravljenja. Temu so se morale sedaj seveda odpovedati in dejavnost zelo pogrešajo, vendar prav po zaslugi mreže, ki so jo vzpostavile, ostajajo v stiku na daljavo. Imamo pa kar nekaj nasvetov, na podlagi katerih si lahko pomagamo v vsakdanjem življenju.
Prosim.
Najprej bi bilo dobro, da ohranimo ritem spanja in budnosti, torej da hodimo spat in zjutraj vstajamo tako kot ponavadi. Potem je pomembno, da določimo urnike za prehranjevanje. Važno je, da v teku dneva najdemo čas za delo, naj gre za delo na daljavo, hišna opravila ali pa tista dela, ki smo jih dolgo časa odlašali. Najti moramo tudi čas za nego telesa in za telovadbo: na spletu najdemo vse mogoče vaje. Kljub izolaciji moramo tudi gojiti odnose z družinskimi člani, prijatelji, sodelavci, skratka tistimi, ki ne stanujejo z nami in s katerimi se v tem obdobju ne moremo srečevati. Na ta način izolacija ne postane popolna in obenem skrbimo za tiste, ki so bolj osamljeni. Če pa imamo nekoga stalno zraven sebe, se moramo skupaj posvečati tudi kakšnim družabnim dejavnostim, ne le domačim opravilom; ključno je tudi, da spoštujemo čas samote drugega. Ob nenehnem dotoku novic moramo biti zelo pozorni, da ne poslušamo stalno oddaj, saj lahko vzbujajo v nas občutke strahu. Opažamo, da šibke osebnosti, ki so že pred virusom imele težave, tudi slabe novice, ki so zelo oddaljene, doživljajo zelo osebno. Ob tem je tako za starše kot tudi za otroke pomembno, da ne preživljajo preveč ur za računalnikom: starši naj bodo za zgled, saj mora biti tudi njihov odnos do tehnologije odgovoren. Seveda pa je tudi pomembno, da v tem času prisilnega zaprtja doma gojimo svoje konjičke. Kdor je zdaj v brezdelju, namreč tvega, da postane zelo vznemirjen ali zelo apatičen. Skratka, privaditi se moramo novim razmeram in se prilagoditi omejitvam. Kdor bo znal ta čas sprejemati kot izziv, bo znal v njem najti tudi nekaj pozitivnega. Daljše pa bo to obdobje, ko smo prisilno doma in nekateri prisilno v brezdelju, bolj bodo psihološke in tudi socialne težave rasle. Predvsem bo pomembno, da javne institucije pomagajo tistim, ki se bodo znašli v stiski zaradi težav gospodarstva. Na to temo svetujem knjigo Maria Calabresija »La fortuna non esiste: storie di uomini e donne che hanno avuto il coraggio di rialzarsi«.
Katera je vaša zaključna misel?
Ljudi, ki potrebujejo podporo, vabim, naj naredijo prvi korak in poiščejo pomoč. Obenem pa razmišljam pozitivno, saj zaupam sposobnosti ljudi, da se prilagodijo in so odporni proti težavam. Vendar ne sami. Nedvomno potrebujemo pomoč drugih, saj smo socialna bitja.