Remo Anzovino očaral Gorico

Glasba vedno posreduje sporočilo: v nekaterih primerih je za razumevanje potreben poseben ključ, včasih pa govori s pripovednimi podobami, ki neposredno očarajo milijone ljudi. Remo Anzovino obvlada emocijsko glasbeno govorico in jo oblikuje v niansah mnogih žanrov in oblik, ki spadajo v njegovo glasbeno izobrazbo in v široka obzorja njegovega navdiha. Svojo glasbo tudi sam posreduje občinstvu, brez filtrov zunanjih pristopov, na sugestivnih koncertnih večerih, kot je bil zaključni dogodek desetega festivala Blue Notte na goriškem Travniku.

Posebno odzivne gledalce, ki so zelo aktivno prisluhnili sobotnemu glasbenemu večeru in so navdušeno nagradili izvajalce, je uvodoma pozdravil voditelj Evgen Ban, ki je ob video predstavitvi festivala poudaril vezni koncept vzajemnosti. Temeljna vrednota te desetletne tradicije je namreč čezmejno sodelovanje na osnovi glasbenih doživetij v znamenju jazza in bluesa. Pomen sodelovanja je bila tudi skupna nit govorov predsednika sodelujočega konzorcija Il Mosaico Maura Perissinija in odgovornega za kulturo na goriški občini Fabrizia Oretija, ki je postavil festival v sklop dogodkov, s katerimi bo mesto imelo osrednjo vlogo leta 2025 v sklopu Evropske prestolnice kulture. Tudi direktor festivala Paolo Del Negro je poudaril pomen te priložnosti, na kateri bodo organizatorji še naprej gradili, saj so že pred desetletjem začeli razmišljati o kulturnem delovanju s čezmejnim predznakom.

Festival je letos prvič prispel na osrednji goriški mestni trg, kjer je glasba dosegla tako občinstvo kot mimoidoče s čustvenimi pripovedmi solistov orkestra Milano Classica in Rema Anzovina, ki je do sedaj predstavil svoj koncert z godalnim kvintetom samo dvakrat: v Gorici in nekaj dni prej na milanskem gradu, vzporedno z bogatim koledarjem solo turneje.

Na sporedu so bile priredbe uspešnic iz studijskih albumov in iz dokumentarnih filmov o znamenitih slikarjih. Anzovino izhaja iz minimalističnih pristopov in izkušnje v oblikovanju zgovornih in sugestivnih glasbenih podob. Vir in os vseh skladb je njegov klavir, ki ponuja motiv in ga postopoma nadgrajuje s pomočjo godalnega kvinteta, ki prispeva ritmično in harmonsko podporo, barve, melodični dialog. Tako kot so različni sporočila, podobe, pripovedi, se tudi glasba stilno napaja v različnih virih in se zdaj približa tangu, zdaj prepoznavnim vzorcem sakralne glasbe, zdaj spevnemu kantavtorskemu navdihu, poznoromantičnemu valčku ali jazzu.

Anzovino je tudi nagovoril občinstvo, predvsem da bi uvedel v skladbe, ki so vezane na filme o slikarjih. Poudaril je, da je goriško stičišče kultur kot njegov eklektični slog, ki povezuje različne glasbene govorice, da bi z njimi spregovoril predvsem o čustvih. Z glasbo je orisal ljubezen do življenja in hkrati občutek osamljenosti Fride Kahlo (Viva la Vida) in počastil lepoto človeške nepopolnosti, iz katere izhaja umetnost (Vincent Van Gogh). V filmu o Monetu pa se je osredotočil na oblikovanje »luči« oz. svetlobe, ki preveva impresionistične slike, a se v glasbi odraža predvsem v empatiji s soizvajalci. Violinistki Eleonora Matsuno in Ida Di Vita, violist Artem Dzeganovskyi, violončelist Cosimo Carovani in kontrabasist Fabio Longo so mu na tem koncertu sledili z iskrenim občutkom in užitkom v oblikovanju raznolikih glasbenih pokrajin, na niti neposredne komunikacije jazzovskega kova.

Koncert je bil »gran finale« festivala Blue Notte, ki je letos ponudil še kolesarjenje med Italijo in Slovenijo vzdolž meje, predstavitev knjige in koncert kitarista Luce Colomba.