Šah mu je bil vir navdiha

»V šah sem se zaljubil kot otrok. Pogosto sem ga igral sam, najprej sem premaknil belo figuro, takoj zatem sem stekel na drugo stran mize in premaknil še črno. Med igro sem se spraševal, kateri izmed dveh jazov bo na koncu zmagal. K sreči so se vse partije zaključevale z neodločenim izidom.« Tako je svojčas povedal mednarodno uveljavljeni pisatelj goriških korenin Paolo Maurensig, ki je umrl včeraj v videmski bolnišnici. Imel je 78 let. Strast do šaha ga je pred približno štiridesetimi leti vodila v Beograd na ogled šahovskega turnirja. Ob povratku domov z vlakom je potoval s starim jugoslovanskim vojakom, ki mu je razodel, kako mu je v bistvu šah rešil življenje: usodi sotrpinov na fronti se je izognil zato, ker ga je nadrejeni zadržal pri sebi, da bi imel enakovrednega soigralca. Maurensig se je ob tem dogodku zamislil še nad propagandno uporabo šaha v nacistični Nemčiji, kjer je velik šahist prepričeval javnost, da je v arijskem načinu igranja estetska vzvišenost, medtem ko igrajo Judje šah le za zmago. Maurensig je obe zgodbi združil in predelal v knjigi Lüneburška varianta, s katero je zaslovel leta 1993. Za njo si je prislužil prestižno nagrado Strega, sledila so številna druga priznanja.

Paolo Maurensig se je rodil 26. marca 1943 v Gorici očetu Ermenegildu in materi Zori Podgornik. Osnovno in nižjo srednjo šolo je obiskoval v slovenskem jeziku. »Ko sem bil otrok, sem vsak dan hodil ob bodeči žici, ki so jo postavili po razmejitvi, v Dijaški dom. Obiskoval sem ga brezplačno, ker je moj oče umrl leta 1947,« je v enem izmed svojih spominov razodel pisatelj, ki je v arhivu Dijaškega doma zapisan kot Pavel Maurensig. Po višji srednji šoli se je preselil v Milan, kjer je delal v založništvu. Zatem je živel še v nekaterih italijanskih mestih, nazadnje v Vidmu, kjer je bil v preteklosti nekaj časa občinski odbornik; ob tem je predsedoval tudi Mittelfestu. Ustvarjal je v italijanskem jeziku. Njegova zadnja knjiga, Pimpernel, je izšla lani pri založbi Einaudi, v soboto pa so iz založbe sporočili, da bo posthumno izšel nov roman, Il quartetto Razumovsky.

»Maurensig je bil res imeniten človek, zelo razgledan in prijazen. Čeprav že dolga leta ni živel več v Gorici, mu je vseskozi ostala v srcu. Bil je med prvimi, ki so podprli zamisel o skupni kandidaturi Gorice in Nove Gorice za Evropsko prestolnico kulture 2025,« poudarja goriški župan Rodolfo Ziberna in pojasnjuje, da je Maurensiga bolje spoznal, ko je bil sam odbornik za kulturo za časa župana Erminia Tuzzija. »Takrat je Maurensig komaj zaslovel po zaslugi Lüneburške variante. Povedal mi je, da prej nihče ni hotel izdati njegovih del, zatem pa so ga vsi iskali. Razmislili bomo o organizaciji dogodka, s katerim bi se ga ustrezno spomnili,« še pravi župan. Gorica se je Maurensigu poklonila že leta 2008, ko so mu izročili priznanje mestnih zavetnikov sv. Hilarija in Tacijana.Lüneburško varianto so prevedli v več jezikov, tudi v slovenščino. Leta 2007 je knjiga doživela gledališko uprizoritev. Pobudnik projekta je bil dirigent Walter Sivilotti, za njegovo uresničitev so se zavzele številne slovenske in italijanske ustanove, od Kulturnega doma in združenja Artisti Associati do Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, združenja ArsAtelier, društva Canzoni di confine in Glasbene šole Nova Gorica. V monodrami, v kateri so se prepletali štirje jeziki, italijanščina, slovenščina, furlanščina in nemščina, so nastopili igralec Walter Mramor, pred kratkim preminula pevka Milva ter zbor in orkester ArsAtelier. Predstava je doživela preko trideset ponovitev po Furlaniji - Julijski krajini in v raznih krajih po Italiji. »Sam sem slovenskega rodu, zato sem nad večjezičnim projektom izredno navdušen,« je pred premiero predstave v goriškem gledališču Verdi za Primorski dnevnik povedal Maurensig, ki je bil med drugim leta 2005 v Kulturnem centru Lojze Bratuž med udeleženci posveta ob stoletnici rojstva likovnika Milka Bambiča. Goriški slovenski kulturni delavci se ga spominjajo po uglajenosti; Maurensig se ni prerival v ospredje, dolga leta je čakal na objavo svojih knjig. Po izidu Lüneburške variante je velik uspeh doživela tudi knjiga Zrcalni kanon, ki jo je Ricky Tognazzi prenesel na filmski trak.