Premalo poznano poglavje slovenske zgodovine je prelila v roman, da bi se z zgodbo lahko komu vendarle vtisnilo v spomin. Nataša Konc Lorenzutti je letos izdala nov roman Beseda, ki je nimam, ki je izšel pri založbi Miš. Novo delo pisateljice, pesnice, igralke in učiteljice iz Kranja, ki že dalj časa deluje v širšem goriškem prostoru, so v ponedeljek predstavili v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici. O romanu, ki pripoveduje zgodbo o t.i. ukradenih otrocih, se je z avtorico pogovarjal goriški pesnik, glasbenik in pedagog David Bandelj. Predstavitev je organiziral Kulturni center Lojze Bratuž v sodelovanju s Katoliško knjigarno v sklopu cikla Poletna obzorja ... s knjižnih polic. Uvodoma je navzoče nagovorila predsednica Kulturnega centra Lojze Bratuž, Franka Žgavec.Avgusta 1942 so Gestapovci v Celju aretirali veliko družin slovenskih upornikov in jih kasneje odpeljali v Auschwitz; pred tem so otroke in novorojenčke iztrgali z materinega naročja, da bi jih dali v posvojitev nemškim družinam, ki so bile zveste Hitlerju. Ukradene otroke so tako odpeljali v centre projekta Lebensborn, ki je v Hitlerjevi Nemčiji skrbel za spočetje in posvojitev arijskih otrok, da bi širili vpliv arijske rase ... Med njimi so bili tudi slovenski otroci.
Za njihovo zgodbo se je v zgodovini malokdo zanimal. Nataša Konc Lorenzutti je nanje naletela slučajno, ko je s hčerko iskala material za nalogo o Hitlerjevi mladini. Roman Beseda, ki je nimam, je nastal, potem ko je avtorica našla avtobiografsko knjigo Ingrid Von Oelhofen, ki je bila sama ukradena slovenski družini in o kateri je Maja Weiss posnela film. Tako se je začelo raziskovanje o projektu Lebensborn, ki ga je Nataša Konc Lorenzutti sicer poznala že prej, vendar še sanjalo se ji ni, da so v tovrstnih centrih dajali v posvojitev tudi otroke, ki so jih iztrgali slovenskim družinam. Roman, ki pripoveduje zgodbo o Sonjini babici, je tako nastal na podlagi zgodovinsko resničnih dogodkov, ki jih je Konc Lorenzuttijeva zbirala v pogovorih z nekaterimi izmed ukradenih otrok, ki so se vrnili v domovino. Osebna pričevanja je avtorica literarno predelala in jih vključila v izmišljeni okvir, za besedilom pa stoji dolgo raziskovalno delo. »Nekaterih besed in spominov, ki sem jih zapisala v roman, mi ljudje niso povedali na prvem obisku; sprva so opisali samo ogrodje zgodbe, ko sem jih vprašala, ali so se z mačeho dobro razumeli, pa je bil njihov odgovor premalo prepričljiv. Vedela sem, da se moram vrniti. Morala sem jim zagotoviti, da nisem plenilec zgodb; pridobiti sem morala njihovo zaupanje. Verjeti so morali, da je v zgodbah očiščenje. Samo skozi umetnost se lahko bolečina spremeni v lepoto,« pravi Nataša Konc Lorenzutti.