Rok Rupnik je eden izmed prepoznavnejših slovenskih kuharskih mojstrov. V svoji dosedanji karieri je kuhalnico spretno vrtel v priznanih restavracijah, kot so Kendov dvorec v Spodnji Idriji, gostilna As v Ljubljani, Cubo in druge. V zadnjih letih svoje goste razvaja na večini dobro poznani družinski turistični kmetiji Arkade, ki jo v Črničah v Vipavski dolini upravlja družina Cigoj.
Ali ste v tem času koronavirusa vi tisti, ki kuha doma, za družino?
V času koronavirusa sem čez kuhanje enostavno napravil križ. Ne da sem vesel nad trenutno situacijo, ampak v tem poslu, vsaj pri nas, ne vzameš dopusta ravno ko ti paše. Prvo zato, ker obratuje gostilna samo čez vikend, drugo pa, ker smo večinoma samooskrbni in zemlja ti ne da, če je ne obdelaš. Na nek način imam srečo, da me je žena prepričala, da se preselim k njenim na podeželje, ker sem tam praktično, vsaj kar se tiče svojega poklica, prisoten od tega, kar poseješ, do tega, kar potem daš gostu na krožnik.To je pristen »slow cooking«. Odlično se znajdejo za štedilnikom tudi žena in tašča, ki vsak dan poskrbita, da smo siti, jaz pa več časa posvetim hčerkici in sinčku.
Kako poteka vaš običajen dan v karanteni?
Srečo imam, da živim v majhni vasici, tako da večinoma čas lahko preživim zunaj. V času, ko je turistična kmetija zaprta, zaradi trenutnih razmer, rad priskočim na pomoč pri različnih delih na kmetiji in okrog domače hiše.
Katere so tiste spremembe, ki jih najbolj občutite?
Delo v gostinstvu je precej povezano z ljudmi. Vsak dan si v stiku s strankami, bodisi fizično, bodisi po telefonu, dnevi so natrpani z razmišljanjem, kaj ponuditi svojim gostom. S prihodom koronavirusa se je čez noč vse to odrezalo; vse, kar si planiral za naprej, je šlo po gobe.
Kaj vas v karanteni najbolj moti?
V karanteni me trenutno ne moti nič, saj imam še vedno dovolj prostora za gibanje okrog hiše. Verjetno bi vse to bolj občutil, če bi živel v mestu, v stanovanju. Je pa res, da malenkost pogrešam druženje s prijatelji, ampak verjamem, da bo za to še ogromno časa, ko vse to mine.
In tisto, kar vas morebiti veseli?
Veseli me, da če je že moralo priti do take situacije, je ta prišla v tem letnem času, ker se narava prebuja, drevesa cvetijo, prvi poganjki se že kažejo, dnevi so daljši in toplejši ... Kdor ima to srečo, da lahko kaj sam pridela, je zdaj car. Si zamislite, da bi se to zgodilo v začetku zime? Živim na vasi, kjer imam še vedno dovolj prostora za gibanje, in kar je najbolj važno, da smo zdravi.
Obdobje pred in po koronavirusu. Ali mislite, da se bo karkoli spremenilo?
Menim, da bo še nekaj časa vladal strah med ljudmi in pred okužbo s koronavirusom. Vendar mislim, da bo s časom virus poniknil in bo vse to le delno pozabljeno, sploh s prihodom zdravila/cepiva in bomo lahko zopet normalno zaživeli. Upam pa, da bo vsak posameznik iz tega potegnil, kar se da največ in najboljše. Da se ne bi zopet vračali nazaj.
Kaj boste vi osebno storil kot prvo, ko bo karantena zaključena?
Po karanteni se bom sigurno zapodil v kuhinjo, kjer bom po več tednih karantene z veseljem poprijel za kuhalnico in ustvarjal z sestavinami, ki nam jih ponuja pomladno obarvana narava.
Nam lahko zaupate kakšen krožnik ali specialtiteto, ki bi jo bralcem priporočili za sedanji čas v karanteni?
RECEPT ZA 4 OSEBE: Rižota z divjimi šparglji in pršutom – 400 gramov špargljev, 100 gramov koščkov pršuta, 1 velika čebula, 3 stroki česna, 400 gramov carnaroli ali arborio riža, 250 ml belega vina, jušna osnova, 150 gramov masla, 150 gramov parmezana, limonina lupinica, sol, poper, divji šetraj. Čebulo zlatorumeno prepražimo, dodamo pršut, česen in riž, ga glaziramo ter zalijemo z vinom. Ko vino izpari, zalijemo z vrelo jušno osnovo. Ko je riž ¾ kuhan, dodamo narezane šparglje in pokuhamo, dokler ni riž »al dente«. Nato vse skupaj solimo, popramo, dodamo maslo, limonino lupinico, parmezan in šetraj. Rižota mora biti sočna in kremasta.