Šolal se je pri Sovjetih, strmoglavil je v Zagrebu

V Štandrežu se je do današnjih dni ohranilo več fotografij, nekaj pisem, spričeval in časopisnih člankov, ki govore o Rajku Lutmanu, partizanu in kasneje pilotu jugoslovanskega letalstva. Umrl je leta 1951 med preizkusnim letom z vojaškim letalom sovjetske izdelave, ko je imel samo 27 let. Ker tudi med njegovimi ožjimi sorodniki ni več nikogar med živimi, bo marsikateri zanimiv podatek iz njegovega življenja žal ostal neznan.

Mladi Štandrežec ni bil edini mladenič iz naših krajev, ki je imel za sabo podobno zgodbo vojnega in povojnega pilota. Med partizani prekomorci so se šolanja in usposabljanja na bojnih letalih naši fantje udeleževali v britanskih pilotskih centrih v južni Italiji. Vadbo in kasnejše vojne operacije v Dalmaciji in Hercegovini so opravljali na znamenitih lovcih Hurricane in Spitfire; veliko naših fantov se je podobnega šolanja udeležilo tudi v raznih krajih Sovjetske zveze, kjer so spoznali odlične sposobnosti raznih Jakov, Migov in Iljušinov Šturmovikov. S temi letali je povezana tudi zgodba Rajka Lutmana.

Rodil se je v Štandrežu 29. septembra 1924, očetu Jožefu in materi Zalki. Po osnovni šoli v rojstni vasi se je vpisal na poklicno šolo industrijske in obrtniške smeri v Gorici, ki jo je izdelal z zelo dobro oceno, kar je razvidno iz spričeval, ki so se ohranila do današnjih dni. Vse to se je dogajalo v času fašističnega režima. Leta so tekla in izbruhnila je druga svetovna vojna. Iz zbranih fotografij je razumeti, da so Rajka, kot tudi veliko drugih primorskih mladeničev poslali v tako imenovane posebne bataljone. Ohranila se je fotografija, ki je bila posneta 19. marca 1943 v Chierascu, mestecu blizu Cunea v Piemontu, kjer je v posebnih bataljonih svojo vojaščino preživljalo veliko mladih z Goriškega in Tržaškega. Ker so za takratne oblasti ti, v mnogih primerih še ne polnoletni fantje, bili nezanesljivi, če že ne sovražno nastrojeni, so jih poslali čim dlje od doma in jih uporabljali kot napol suženjsko delovno silo. Vse to je trajalo do razpada Italije 8. septembra 1943, ko so se mnogi fantje z raznimi sredstvi (velikokrat peš) prebili do doma in se vključili v partizanske vrste. Za vključitev osvobodilni boj se je odločil tudi Rajko, pri čemer ni povsem jasno, kam ga vodila partizanska pot; ljubezen do tehnike ga je najbrž spodbudila, da se je prijavil vabilu, ki je mlade fante pozivalo, da se vpišejo v šolo za pilote v Sovjetski zvezi. Za to pot se je Rajko odzval proti koncu ali mogoče celo po koncu vojne. V Sovjetsko zvezo sta na šolanje pilotov takrat odšla še dva mladeniča iz Štandreža, Rudi Grilj in Danilo Marvin, nista pa bila skupaj z Rajkom.

Podrobnosti, kako se je to dogajalo, na žalost ni. Da so se slovenski fantje javili, se ve preko članka, ki je bil objavljen v časopisu Slovenski poročevalec 11. septembra 1945. Ker do objave članka, družina Lutman ni imela nobene novice o Rajku, je bila prepričana, da je njihov sin oz. brat padel v partizanih. Pod članek se je podpisalo trideset fantov iz raznih krajev Slovenije. Z našega konca so v tej skupini tečajnikov za pilote bili samo Rajko Lutman ter Tržačana Vlado in Ljubo Pertot. Iz članka so družinski člani izvedeli, da se njihovi fantje nahajajo v letalski bazi v mestu Čkalov, nekdanjemu Orenburgu, na meji med Evropo in Azijo. Med leti 1938 in 1957 so mesto preimenovali po Valeriju Čkalovu, enemu od pionirjev sovjetskega letalstva, zatem pa je ponovno dobilo svoje prvotno ime Orenburg. Žal ni novic, kako je potekalo šolanje in nasploh življenje mladih pilotov v Čkalovu. Ohranila so se samo tri pisma, ki jih je Rajko poslal domov, a v njih ni niti besedice, kako je potekalo šolanje pilotov. Po vsej verjetnosti je šlo za strogo cenzuro, kajti tečajniki, pa čeprav tujci, so bili vojaki in kot taki podvrženi vojaškim pravilom. Omenjena pisma so bila odposlana med februarjem in majem 1947, torej v času, ko so pri nas še bili zavezniki. Naslov na pismih je dvojen: v cirilici in latinici; ker takrat pri nas še ni bilo Italije, je na kuvertah napisano Gorica, Štandrež, Slovenija, Primorska in v cirilici Jugoslavija!Po šolanju v Čkalovu je Rajko nastopil službo v jugoslovanskem vojnem letalstvu. Dodeljen je bil letalski bazi v Zagrebu. Imel je čin podporočnika, kar izvemo iz pisem in razglednic, ki jih je pošiljal iz hrvaške prestolnice.

Nesreča nikoli ne počiva, pravi star slovenski pregovor. Kot strela z jasnega je konec februarja 1951 na Goriško prispela žalostna vest, da se je med preizkusnim poletom lovskega letala JAK sovjetske izdelave, smrtno ponesrečil Rajko Lutman. Star je bil 27 let. Družina je želela, da bi ga pokopali v domačem Štandrežu, ker pa je bil vojak tuje države, ji krajevne oblasti niso izdale ustreznega dovoljenja. Zato so se odločili, da ga pokopljejo čim bliže domači vasi. Z množičnim pogrebom so se od priljubljenega Rajka poslovili na pokopališču v Šempetru, kjer štandreški rojak počiva še danes.