»Tega vlaka ne gre zamuditi«

Pred kratkim se je zaključila že 27. sezona knjižnih srečanj v organizaciji združenja Knjiga ob 18.03. Glavna gonilna sila društva je Paolo Polli, znan širši javnosti kot dolgoletni predsednik pokrajinskega avtobusnega podjetja APT in danes angažiran v družbenem in kulturnem življenju na Goriškem. Že sam naziv društva in knjižnih srečanj namiguje na avtobusni urnik, saj je pobuda nastala skoraj naključno prav v okviru prevoznega podjetja. Ob tem je Polli tudi ponosen na svojo drugo družbeno-kulturno stvaritev, združenje Apertamente, ki poleg drugih dejavnosti redno objavlja razmišljanja o aktualnem dogajanju v goriškem prostoru tako kot o širših družbenih temah.

»Ponosni smo na to vlogo in na velik odziv javnosti, saj je našo spletno stran doslej obiskal že milijon in 70 tisoč enkratnih uporabnikov,« nam je povedal Polli ob robu pogovora, med katerim smo se osredotočili na obračun in načrte Knjige ob 18.03.

Kako ocenjujete pravkar zaključeno 27. izvedbo?

Zelo pozitivno. V enem mesecu smo ponudili goriški javnosti enajst dogodkov, od tega devet knjižnih predstavitev in dve kulturni ekskurziji, eno peš in drugo avtobusno. Skupno se je dogodkov udeležilo skoraj 700 obiskovalcev. Številka ni navržena kar tako, saj smo zaradi covidnih omejitev vsakega registrirali. Zdi se mi, da je tolikšen odziv po obdobju, ko smo bili prisiljeni naša srečanja prenesti na splet, zelo spodbuden. Pri nekaterih srečanjih smo celo morali omejiti število poslušalcev, na primer na pogovoru z Ilario Tuti, ko je žal ostalo zunaj kakih 30 ljudi.

Ste torej zadovoljni?

Seveda in tudi gostje nam to priznavajo. Nekateri so že uveljavljeni avtorji in so nam zaupali, da tudi v večjih mestih težko srečaš toliko ljudi na knjižni predstavitvi. Prav tako so bili zadovoljni s pozornostjo občinstva, ki je prišla do izraza tudi v pogovorih z avtorji v dokaz, da imamo na Goriškem globoko bralno kulturo in zavidljivo osveščeno kulturno javnost.

Precej je bilo videti tudi mladih.

To nam je v veliko zadoščenje. Rad bi se zahvalil profesoricama liceja Trubar-Gregorčič, ki sta najprej poskusno potem pa kar redno pripeljali na naše predstavitve nekatere razrede. Dijaki so se prav tako izkazali kot pozorni poslušalci, aktivno so sodelovali v pogovorih tako med predstavitvami kot tudi v bolj sproščenem vzdušju v okviru ti. »tretjega polčasa,« s katerim po uradni predstavitvi ponujamo še možnost za neposrednješi pogovor z našimi gosti ob prigrizku in briški kapljici.

Odkod pravzaprav Knjiga ob 18.03?

Zamisel se mi je porodila pravzaprav naključno oktobra 2008. V letih med 1997 in 2016 sem bil predsednik APT. Prijatelj Giorgio Mosetti je takrat objavil knjigo in smo se dogovorili za predstavitev v neobičajnem okolju avtobusne postaje, kjer smo bili pravkar preuredili skladišče v prostorno konferenčno dvorano. Poskus se je odlično obnesel, zato smo ga ponovili in začeli prirejati nize knjižnih srečanj dvakrat letno, v pomladanskem in jesenskem času. Na njih so se zvrstili ugledni avtorji, dvakrat je prišla Margherita Hack, nadalje Corrado Augias, Paolo Rumiz in drugi, tako da je pogosto bila prireditvena dvorana že pretesna.

Ste se zato odločili za predstavitve predvsem deželnih avtorjev in založb?

Eden naših namenov je prav ta, da bi ovrednotili predvsem ustvarjalce iz naše bližnje okolice. Nekoliko banalno bi bilo delati z že uveljavljenimi imeni, ki že imajo solidno promocijo na državni ravni. Mislim, da smo na naših knjižnih srečanjih pokazali, da imamo v FJK bogato in kakovostno literarno produkcijo, ki si zasluži pozornost bralcev. Navezali smo uspešno sodelovanje tudi z lokalnimi založbami, med katerimi bi posebej omenil videmsko Bottega errante, ki nam že vrsto let širi obzorja na vzhod, na slovenske in balkanske ustvarjalce, s prevodi njihovih del v italijanščino. Gre za hvalevredno delo, ki ga po svojih močeh podpiramo.

Kaj pa Slovenci v Italiji?

Tudi oni so naši redni gostje. Oktobra letos smo predstavili novi knjigi Marija Čuka in Marte Verginella, prej je bil naš gost Dušan Jelinčič in še drugi. Prepričani smo, da je slovenska literarna ustvarjalnost v naši deželi, tako kot sicer slovenska kultura v goriškem prostoru, nepogrešljiv del kompleksne in prav zaradi tega bogatejše identitete v naši regiji.

Doslej ste predstavili v italijanščino prevedena dela. Ste morda pomislili, da bi presegli še to jezikovno pregrado?

Poskusno smo jo, na primer ko smo predstavili uspešnico Bronje Žakelj, je pa strošek za simultano prevajanje bil kar velik zalogaj za skromne finančne zmožnosti našega amaterskega društva. Če bo le mogoče, pa želimo razviti naše delovanje tudi v tej smeri. Navezali smo stike v Novi Gorici, da bi tudi tam organizirali kak dogodek, upamo pa tudi, da bo Evropska prestolnica kulture priložnost za pridobitev sredstev, ki bi nam omogočila ambicioznejše programe. V čezmejno dimenzijo smo usmerjeni tudi z vodenimi kulturnimi izleti, v jesenski izvedbi smo imeli dva, ki so praviloma čezmejni. Še prej kot drugi smo verjeli v projekt EPK, zato z velikim pričakovanjem gledamo na leto 2025.

Kako se pripravljate nanj?

Idej je veliko, vprašanje bodo seveda finance. Javne uprave nas podpirajo v glavnem z brezplačno uporabo dvoran, kar ni malo, za kvalitetno kulturno ponudbo pa je potrebno veliko več. Ne nazadnje tudi nekoliko bolj menedžerska organizacija. Ob meni je danes ekipa prostovoljcev, kot so naš web master Massimiliano Cao, tajnica Caterina Bolletti, računovodja Gianfranco Cilurzo in drugi prizadevni sodelavci, ki se jim resnično toplo zahvaljujem za vse dragoceno delo, tako kot tudi goriškemu Kulturnemu domu, ki je gostil številne naše dogodke.