Da se domačije v Steskah že stoletja drži ime Pekel, ni naključje. Bučanje Vipave, ropotanje tamkajšnjega mlina, žage in kovačije so bojda povzročali takšen trušč, kot da bi tam prebivali sami peklenščki. Po neki drugi legendi pa se je ime soteske prijelo že prej na račun hrupa, ki ga je med prelivanjem čez naravno stopnico povzročala Vipava. Toda v tistih krajih poznajo tudi Paradiž. Tako so – za protiutež morda – domačini že davno poimenovali območje med Batujami in Zaloščami, kjer Vipava lenobno teče bo široki strugi. »Manjkajo nam samo še vice,« se namuzne Katja Saksida, ki skupaj z mamo Ave obiskovalcem rada razkaže družinsko dediščino na posestvu Pekel.
Obiskovalci imajo tam kaj videti. Pekel je bil nekoč last grofov Lanthierijev in ti so ga leta 1740 temeljito obnovili, leta 1800 so ga prodali družini Pečenko. Poznavalci ga uvrščajo med najlepše slovenske mline in glede na to, da je imel kar šest koles, sodi tudi med največje v Evropi. V najboljših časih je tam stala prava mala industrijska cona: poleg mlina je delovala še vodna žaga, kovačija in plavž. Kmetje so svoje pridelke v mlin vozili s Krasa in celotne Vipavske doline in na moko čakali tudi po tri dni. »Še se spominjam časov, ko je mlin delal. Vse se je treslo, slišati je bilo gor v stanovanje. Zunaj so bila mlinska kolesa, vse je bilo prašno od moke. Sedaj je pravi mir v primerjavi s tistimi časi,« pravi Katjina mama Ave Saksida.
Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.