»Vrnitve fašizma ne tvegamo, ker ni nikoli odšel«

»Na tem območju, ki so ga dolga desetletja drogirali in posiljevali z domovinsko retoriko, kjer so vojaki na fronti žalostno prepevali "O Gorizia, tu sei maledetta...", je ponovno retorično proslavljanje neznanega vojaka največja sramota. Tu bi bil na mestu kanček anarhične ironije mojega deda Ninuzza, ko bi ob lupini školjke na krožniku špagetov z morskimi sadeži modro rekel: evo, to ti je "mitile ignoto"«.

S tema poudarkoma je pisatelj Angelo Floramo predsinoči v goriškem Kulturnem domu sklenil briljanten pogovor z Andreo Bellavitejem in številno publiko na predstavitvi njegove najnovejše knjige Come papaveri rossi, ki je izšla pri založbi Bottega errante. V navedenih stavkih je srž njegovega miselnega pristopa, ki zaznamuje tudi predstavljeno knjigo: po eni strani jasnost pogledov in trdna zasidranost na strani pravičnosti in šibkejših, po drugi pa tudi lahkotnost in ironija, ki ju očitno črpa iz sicilijanskih družinskih korenin.

Predstavitev je uvedel Andrea Bellavite in spomnil na Floramovo uspešnico La veglia di Ljuba, kjer pripoveduje o lastni družinski zgodbi v Svetem pri Komnu, kamor je fašistični režim leta 1926 poslal deda Ninuzza, socialističnega železničarja s Sicilije. Nova knjiga nam zdaj razstira pogled še na predhodno zgodbo. Gre za pripoved o življenjih mali navadnih ljudi, skozi oči katerih pa nam pisatelj predstavlja tudi kruto in zapleteno zgodovino 20. stoletja, je ocenil Bellavite.

»Vse se je začelo s škatlo čevljev, v kateri so bili shranjeni vsi spomini na deda, ki ga osebno nisem nikoli spoznal,« je povedal Floramo. Ob zbledelih fotografijah neznanih ljudi je med temi predmeti našel tudi kamen, ki ga je ded prinesel s sabo z rodne Sicilije in ga domotožno božal in stiskal v pesti, da je bil že povsem zlizan. Kamen, ta prvinska in obenem kot srce utripajoča snov, vztraja tisočletja in nas opominja na minljivost naših kratkih življenjskih usod, je spoznal vnuk, ko ga je še sam vzel v roke.

»Z velikim spoštovanjem sem brskal po življenjih drugih,« je povedal Floramo, ki je iz škatle družinskih spominov znal s svojo globoko občutljivostjo izvleči večno zgodbo malih ljudi, ki so tepeni, pa vendar kljubujejo in v vsaki okoliščini do zadnjega branijo svobodo in človeško dostojanstvo. »Pri tem sem odkril, da imajo nasilneži in izkoriščevalci vedno iste obraze, prav tako pa so vedno enaki obrazi njihovih žrtev. In mi moramo izbrati, na kateri strani stati. Zame ni dvoma, da na strani tistih, ki so raje tepeni, kot da bi pretepali druge,« je poudaril pisatelj in soglašal z Bellavitejem, da je prav na tisti strani mogoče najti največ človeškosti.

Dialog med briljantnima govorcema in prodornima mislecema je krepko presegel zgolj predstavitev knjige in segel v globino vprašanj, ki jih sicer knjižna pripoved načenja in obravnavajo izbire slehernika tudi v današnjem času in družbi. Mimogrede je tako Floramo poudaril, da je identiteta zares vrednota, le če jo znaš odpreti soočenju z drugimi. Obregnil se je ob tiste, ki postavljajo zidove »ne zato, da bi zadržali druge, ampak da bi hlinili, da ti drugi sploh ne obstajajo in da bi se v lastni samovšečnosti zavarovali pred pogledom na bedo, ki smo jo mi povzročili, potem ko že stoletja krademo kruh dvema tretjinama človeštva.« Podobna sodobnim zidovom je bila tista živa meja tik ob taborišču v Auschwitzu, ki je profesorja Florama najbolj presunila, ko je s svojimi dijaki obiskal taborišče: tista tako vsakdanja zelena pregrada je ločevala pekel od vrta, kjer so se otroci poveljnika Rudolfa Hössa povsem normalno igrali. Prav neprizadetost navidez normalne, brezbrižne in apatične mase ljudi, ki niso ne krvniki ne uporniki, je zanj najbolj zastrašujoča. Zatiskajo si oči pred planetarno katastrofo lakote, revščine, vojn in s sebično zazrtostjo v lastno udobje omogočajo, da se vse to nadaljuje.

Zato je danes po vzoru Antigone potreben upor proti krivicam, je dejal Floramo, ki je kot šolnik prepričan, da je najboljši življenjski učitelj tisti, »ki ti pokaže, da obstajajo tudi druge poti izven že shojenih, ki te nauči, da v imenu človeškosti in pravičnosti lahko rečeš tudi NE.« Na spodbudo slovenskih višješolcev, ki so se dokaj številni udeležili srečanja, se je pisatelj dotaknil tudi kočljivega vprašanja fašizma in dregnil v zavest navzočih z neprijetno ugotovitvijo, da »ni res, da danes tvegamo vrnitev fašizma, to pa preprosto zato, ker fašizem nikoli ni odšel.« Kot primer fašizma je navedel veto deželne uprave, da bi se videmska založba Kappavu predstavila na stojnicah FJK na knjižnem sejmu v Turinu, prav tako zaskrbljujoče in sramotno pa je, da se večina drugih založb ni uprla tej očitni diskriminaciji. »Bojim se, da se fašizma ne bomo nikoli povsem osvobodili. Vsakič ko iz lastnih sebičnih interesov utišamo svojo vest, je to fašizem. Lahko ga imenujemo, kakor hočemo, vedeti pa moramo, da je pošast v nas.« Pa vendar se lahko proti tej pošasti borimo, tako kot se je njegov ded Ninuzzo in z njim vsi, ki se niso vdali. Med njimi je tudi veliki lik malega človeka, furlanskega partizana, ki je leta 1945 komaj 18-leten v videmskem zaporu čakal na ustrelitev in pisal ljubljenemu dekletu besede neprecenljive ljubezni. Kot kustos znamenite knjižnice Guarneriana v San Danieleju je Floramo prepričan, da so tisti preprosti stavki prav tako dragocen zaklad kot slovite Dantejeve miniature in starodavni rokopisi knjižničnega fonda. V njih se zrcali lik pravega junaka. »Tudi etimološko beseda heroj izvira iz besede eros, ljubezen, se pravi da si heroj, če ljubiš in ne če sovražiš, kot je tudi res, da če ne verjameš v poezijo, ne moreš niti v demokracijo,« je še naglasil pisatelj in s tem ponudil publiki še enega od tolikih biserov spodbudnega in z miselnimi sugestijami nabito polnega večera.Z njim se je jesenski niz Knjiga ob 18.03, ki bo 3. novembra v muzeju Sv. Klare ponudil še srečanje s pisateljem Alexom Boschettijem, poslovil od Kulturnega doma, ki se mu je pobudnik te že 27. uspešne sezone knjižnih srečanj Paolo Polli zahvalil za gostoljubje in brezhibno tehnično pomoč. Igor Komel pa je potrdil, da bodo vrata vselej odprta takih prireditvam in gostom, kakršna sta Bellavite in Floramo, ki s svojo miselno širino, v katero sodi tudi pasivno znanje slovenskega jezika, omogočata približevanje tistemu zaželenemu cilju, ko se bomo lahko pogovarjali vsak v lastnem jeziku in se med sabo razumevali. (mm)