13. JULIJ: Bo Trst čudovit?

Jutri bo sonce in Kras bo čudovit, je Pinko Tomažič, kasnejši narodni heroj, zapisal decembra 1941, večer pred smrtjo. Koliko optimizma je bil sposoben, koliko vere v svoj prav. Bo tudi 13. julij lep sončen dan, bosta Kras in Trst čudovita? Pred nami je zgodovinski dan – predsedniška počastitev stoletnice požiga Narodnega doma in začetek njegovega vračanja slovenski skupnosti. Pisma uredništvu, odprte tribune, intervjuji, kolumne – vse, kar je bilo doslej napisano, kaže na to, da je pred nami simbolen in kompleksen trenutek, na katerega ni mogoče gledati s črno-belimi očali.

Vsi ne delijo tega mišljenja. Težko mi je na primer brati včerajšnje izjave Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije (težko zato, ker tudi sama verjamem v iste vrednote), da je »Bazovica simbol vsesplošnega odpora proti fašizmu«. Seveda se vsi strinjamo, da smo si to vas Slovenci izbrali za kraj spomina na štiri padle junake in simbol upora proti fašizmu. A intelektualna poštenost veleva, da v naslednji vrstici zapišemo, da so si to isto vas za kraj spomina izbrali tudi potomci žrtev medvojnih (1943) in povojnih pobojev ter tistih, ki so po letu 1945 zapustili Istro in Dalmacijo. Res je, na »naši« gmajni septembra poslušamo o antifašizmu, enakopravnosti, spoštovanju različnosti, demokraciji, ob »fojbi« (in drugje) pa prepogosto odmevajo bolj ali manj revanšistična gesla o italijanski Istri in Dalmaciji ter slovanski krvoločnosti. Res je tudi, da naj v tem jašku ne bi bilo trupel, ampak ali ni nedemokratično ezulom in njihovim organizacijam kratiti pravico, da si sami izberejo kraj, kjer gojiti kolektivni spomin in se soočati z bolečino (zaradi nasilnih smrti, ki so se sicer zgodile drugje, in zapuščene zemlje)?

Nekateri ekstremisti so še bolj glasni in na obeh straneh govorijo o ponižanju. Eni ga vidijo v obisku slovenskega predsednika Boruta Pahorja na šohtu, drugi v tem, da se Slovencem »daruje« Narodni dom, eni in drugi napovedujejo proteste: prvi v ponedeljek v Bazovici, drugi danes zvečer na mestnem Trgu Dalmacije.

Osrednji bazovski protest naj bi bil pred spomenikom štirim junakom – zakaj si ga Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič zaslužijo, ni jasno. Predvsem pa ni jasno, zakaj smo si desetletja želeli, da bi italijanska država priznala njihovo žrtev in razumela kontekst, v katerem je prišlo do atentata na Popolo di Trieste, ki je nenamerno terjal tudi smrtno žrtev, danes pa nas obisk predsednika Sergia Mattarelle, njegov korak v to smer, ne zanimata.

Ljudje imamo različne občutljivosti in jih moramo spoštovati, ne morem pa se znebiti občutka, da protestniki pridejo in grejo, tržaški Slovenci pa ostajamo tu. Mi se bomo 14. julija zbudili v istem Trstu, mi bomo še dalje živeli z ramo ob rabi, prebivalci istega mesta z različnimi življenjskimi izkušnjami in bolečinami. Mi se bomo še dalje trudili, da naše zgodbe ne gredo v pozabo, da se širi zgodovinsko poročilo italijansko-slovenske komisije, da ponedeljkovemu simbolnemu koraku sledijo drugi – stvarnejši. A tudi za to, da najdemo pot do drugih zgodb in do čim boljših pogojev za življenje za vse, ki tu živimo (tudi za nove sosede).

Lovorjevi venci bodo oveneli, protestniki bodo utihnili. Trst pa bo čudovit, če bo bogatejši za moderno zasnovan, svetu odprt in življenja poln Narodni dom.