Sredi 80. let prejšnjega stoletja sem obiskovala osnovno šolo v Rojanu. Na naših belih šolskih majičkah so bile natisnjene štiri majhne modre zvezdice – ena za vsakega junaka. Obiskovala sem namreč šolo, ki se je od leta 1978 imenovala »Bazoviški junaki«, v spomin na »nenadomestljive mlade fante, ki so tvegali in nato žrtvovali življenje za naš obstoj,« kot so Rojančani zapisali v priložnosti brošuri ob poimenovanju. Vsak dan sem stopala mimo velike marmornate plošče v šolski veži, v katero so bili vklesani verzi Miroslava Košute. Kot mnoge druge, smo jih takrat znali na pamet. V času, ki naj se ne povrne ...
Z učiteljicami smo občasno postajali pred tisto ploščo, tako kot smo občasno obiskovali spomenik štirim junakom na bazovski gmajni in njihov grob na pokopališču pri Sveti Ani. Kljub otroškim očem smo vedeli za Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča. Vedeli smo za tisti 6. september 1930.
Šole Bazoviški junaki že zdavnaj ni več, v Rojanu je premalo otrok, ki bi obiskovali slovensko šolo. Po njenih hodnikih pa še vedno stopajo otroci in najstniki, saj ima v njej sedež Glasbena matica. Tudi sama sem se dolga leta občasno vračala v tisto vežo, ko sem morala na volišče. V veži so običajno stali karabinjerji ali policisti in skrbeli, da lahko vsakdo v miru izpolni svojo državljansko dolžnost. Enkrat sem postala ob njih, pred tisto mogočno marmornato ploščo, ki je danes sicer očem nekoliko skrita, in spoznala, da znam Košutove verze še vedno na pamet.
V času, ki naj se ne povrne,
v času, ki je zapisan v nas
s prepovedmi, požigi, krvjo,
so se nasilju z nasiljem uprli
štirje junaki, ki so verjeli
v svobodo in pravičnejši svet:
Ferdo Bidovec, Franjo Marušič,
Zvonimir Miloš, Alojz Valenčič,
ustreljeni v Bazovici
6. septembra 1930.
Njihova kri je klila v semenju
za zmagoviti osvobodilni boj
slovenskega naroda.
Tebe njihova žrtev zavezuje,
da živiš prost in ponosno
in da nikdar ne zamre spomin
na čas, ki naj se ne povrne.
Priznam, da sem šele takrat povsem doumela pesnikovo sporočilo, tisto njegovo priporočilo, ki zveni kot vabilo: tebe njihova žrtev zavezuje, da živiš prost in ponosno. Kako lepa popotnica otrokom in mladim, ki so skozi desetletja prestopali prag rojanske šole! Prepogosto se namreč zgodovinskih dogodkov zgolj spominjamo, sicer s hvaležnostjo in hvalevredno vztrajnostjo, a ne znamo iz njih izvleči tudi popotnice za današnji dan. In kaj je lepšega kot skupnost otrok, ki ne pozabljajo na preteklost, a znajo živeti in misliti svobodno in ponosno?
Pri tem so njim in nam, nekdanjim otrokom, nedvomno lahko v pomoč življenjske zgodbe štirih junakov in njihovih vrstnikov. Ob marsikateri priložnosti sem jih pogrešala: res je, da imamo kar nekaj memoarske literature, ki so nam jo zapustili njihovi sodobniki in tovariši, a spomini na štiri junake se v njih povečini porazgubijo, in najbrž nisem edina, ki si nisem (še) vzela časa, da bi v celoti prebrala knjige Čermelja, Jelinčiča, Sardoča, Špangerja, Žerjala ... Milan Pahor je zdaj njihova pričevanja zbral v dragoceni knjigi Tajna organizacija Borba (1927–1930) (ZTT in drugi, 2020) in nam tako ponudil potrebne koordinate. Pred bralcem se namreč izriše album portretov takratnih mladih, njihove prijateljske in čustvene vezi, zemljevid ulic in krajev, zlasti na Tržaškem, kjer so se zbirali ... Njihovo delovanje, ki je bilo najprej usmerjeno v prosveto, rekreacijo, petje, nato so po sili razmer začeli načrtovati upor. Avtor poudarja enotnost tega mladinskega gibanja, odločenost nekaterih izmed njih, da povežejo predstavnike različnih družbenih okolij in slojev, mlade iz mesta in s podeželja, Slovence in Hrvate, različno misleče: med člani Tajne organizacije Borba je bil na primer tudi komunist Anton Ukmar, poznejši partizanski komandant Miro – osvoboditelj Genove. Nekateri so se nasilju uprli s širjenjem slovenskih knjig in propagandnih tekstov, drugi z nasiljem. Vsi so delali za isti cilj: da bi kot skupnost preživeli, kljub fašističnemu režimu, ki jo je obsodil na smrt. Naš ideal je svoboda, naše sredstvo je borba, je bilo eno od gesel primorskega antifašističnega gibanja. Svoboda in Borba sta bili tudi njegovi glasili.
Organizacija Borba je nastala v tržaškem mestnem središču, na tistem Drevoredu 20. septembra, ki je bil po vojni dolga desetletja »talec« neofašistov, kjer je bila slovenska govorica nezaželena. Njeni voditelji so živeli v mestu, delali v banki v Ulici Roma ali v družinski trgovini na Ponterošu. Živeti danes prosti in ponosno pomeni tudi uzavestiti, da je mestno središče od nekdaj tudi naše. Da se po njegovih ulicah in trgih pretakajo tudi slovenske zgodbe. Nekatere med njimi so junaške, govorijo o pravici in svobodi. Dobro jih je poznati, jih približati otrokom in mladim. Jih spodbuditi, naj ne pozabijo na tisti čas, ki naj se ne povrne. Naj živijo prosti in ponosno.