BOKSARSKA VREČA: Vse kot prej! Ne, vse ne.

»Samo, da bo čim prej vse kot prej.« Stavek sem slišal prejšnji teden, v različnih inačicah, zelo pogosto po tržaških ulicah. Upravičeno se vsi pripravljamo na trenutek, ko si bomo lahko oddahnili. Prva polovica leta 2021 bo zaznamovana z mučnim tekmovanjem proti virusu – napetost je bila pri ljudeh, tudi pri najbolj skeptičnih, zelo občutena. Ko so številke pokazale na vsesplošno izboljšanje stanja, je iz nemega upanja zrasla glasna zahteva po normalnosti.

V trenutku, ko bo vse »kot prej«, bomo tudi priča družbi, ki jo je covid-19 preustvaril. Vsem je podzavestno jasno, da je »kot prej« zelo širok pojem in zelo malo verjetna možnost. A tokrat si bom snel svoja hiperkritična očala in izpostavil dve spoznanji, do katerih sem prišel v teh mesecih »klavzure«.

1) Zoom, Skype, FaceTime & prijatelji.

V poldrugem letu sem lahko s pomočjo videoklica organiziral, sestankoval in videl sodelavce, ki bi jih v normalnih okoliščinah moral obiskati vsaj z letalom. Z delovnega vidika so bila spletna srečanja zelo praktična in v večini primerov tudi učinkovita. Seveda je moje delo zelo specifično in ni nujno, da ima vsakdo dramaturga na Bavarskem, scenografa v Berlinu in koreografa, ki živi na Dunaju. Iz osebne izkušnje lahko pa povem, da so ta srečanja, na katerih je vsak udeleženec le vklopil kamero na računalniku, veliko znesla. Kdor pozna omenjena omrežja, ve, da si lahko neposredno delimo datoteke ali spletne predstavitve. Kvaliteta »meetinga« je odvisna tudi od moči naše internetne povezave in v prvih mesecih covida se je marsikdaj zgodilo, da se je komaj dalo slišati sogovornike. A s časom se je kvaliteta uravnovesila.

Osebno se ne bi več vračal v prejšnje stanje. Potovanja so sicer krila gledališča, ki so naročala predstavo, a pred pandemijo je bila njihova ideja potovanja naslednja: imaš tri dni časa, da greš do mesta A in srečaš sodelavca, zvečer imaš drugo letalo, ki prileti v mesto B, da naslednje jutro srečaš drugega sodelavca pri zajtrku. Ob 16:00 imaš let nazaj v Trst. Ne glede na stres poleta in letališč (in moj problem z naramnicami! Preden sem šel skozi metal detector, sem moral vedno sleči naramnice. »Pa saj so samo naramnice.« »Ja, ampak ... bolje je, če jih slečete.«) sem mnenja (in mislim, da se Greta strinja!), da veliko manj onesnažujem, če sedim v svoji dnevni sobi in kličem v Berlin. Prepričan sem, da se je veliko ljudi, navajenih potovanj križem po svetu, bolje znašlo pred ekranom. Praktičnost Zooma ali Skypa pa ne velja za osebne stike in prijateljske vezi. V poldrugem letu sem sicer lahko videl dragi obraz, toda to ne nadomešča topline in nasmehov.

2) Spletni dnevniki in revije.

Konec leta 2019 sem na svoji tablici začel prebirati nekatere dnevnike in revije. Na začetku je bilo malo nerodno, a nekaj mesecev kasneje se mi je zdelo, da sploh ne pogrešam papirnate plahte. Obratno. Naročil sem se na več časopisov in opazil, kako je prijetno, ko zjutraj (ali ko je pač čas) preletiš dnevnike in revije v različnih jezikih in s celega sveta.

Papirnatih smeti pa sploh ni bilo. Novica ni manj zanimiva ali težje dostopna, če jo prebiram na ekranu ali v tiskani izdaji. Celo moji starši so se v kratkem naučili prelistati časopise na tablici in so se naročili na nekaj spletnih časopisov.

Prepričan sem, da se ne bom vračal na staro papirnato verzijo, tudi ko bo covid mimo. Kvaliteta časopisa sledi drugim standardom.

Poleg tega se je treba spomniti, da se nekatere revije najdejo le v naših krajih. Ko sem lani delal v Celovcu, sem recimo prebiral Mladino na svoji tablici in članki so bili prav tako prodorni in močni kot na papirnati podlagi. Tistim, ki si želijo izrezati članek in ga shranjevati v arhivu (kot je podpisani počenjal leta in leta), pa lahko povem, da nekatere naročnine dovoljujejo tiskanje članka, ki nas najbolj zanima. Zato si sploh ne postavljam vprašanja, kdaj bom spet začel listati po časopisu. Raje me zanima, kaj mi tisti časopis nudi. Dober članek ohranja smisel in globino tudi na spletu.