Petek, 01 julij 2022
Iskanje

BORIS PAHOR: Tu, med nami

Trst |
3. jun. 2022 | 13:10
    Dark Theme

    Na odhod staroste slovenskih pisateljev smo se v mislih pripravljali nekaj let, a nikoli zares. Zdelo se je nemogoče o njem razmišljati v pretekliku, ko pa je čil, zdrav, prodorno razmišljujoč proslavil stoti in potem še stopeti in stoosmi rojstni dan. Nemogoče se zdi, da se v teh tednih ne bi “oglasil” in posvaril pred grozotami, ki se dogajajo v Ukrajini, ali kaj “svetoval” novi slovenski vladi. A tudi čudežno življenje Borisa Pahorja je moralo ugasniti.

    Po poplavi besed, ki so sledile njegovemu odhodu, je zdaj na nas, na vsakem, da nanj ne pozabimo. Da zaživimo v duhu njegovih besed. Izrečenih in zapisanih - v kratkih zgodbah, romanih, esejih. V dnevnikih, intervjujih, polemikah. Pahor nam zapušča ogromno besed o najsvetlejših in najtemnejših straneh življenja. Ubesedil je lepoto bivanja, uživanja v majhnih rečeh - lesketanju morja ali šelestenju borov na kraški gmajni. Pisal o ljubečem dotiku, ljubezni in ljubljenosti. O teptanju človeškega dostojanstva, ko neizrekljivo postane resnično, o smrti.

    S svojo življenjsko zgodbo, ki je zgodba mnogih Primorcev, nas opozarja, kam vodi že najmanjše kratenje osebnih pravic. Svari nas pred zablodami avtoritarnih režimov in kolaboracije. Opozarja nas, da cena svobode - pa naj se še tako banalno sliši - ni nikoli previsoka, da je ne bi mogli plačati. Da je zanjo treba, ko časi to od nas zahtevajo in je tudi tipkanje na domači pisalni stroj smrtno nevarno, tvegati življenje.

    V ušesih nam odzvanjajo njegove do onemoglosti ponavljane besede, da v nacističnih taboriščih niso umirali samo Judje, ampak tudi antifašisti - rdeči trikotniki kot on -, Romi, homoseksualci. Pahor nas roti: niti 80 let kasneje ne pozabite na njihov pepel. Ne ploskajte meni, zaploskajte njim, ki se niso vrnili, je rad ponavljal. In kljub doživetemu ni nikoli izrekel sovražne besede.

    Pahor vsakega izmed nas opozarja, da bo dober človek, če bo spoštoval sebe in svojega soseda, če bo zanj zahteval, kar zahteva zase. Če bo gojil narodno zavest, ki ni nikoli nacionalizem, dokler noče prevladati nad drugim narodom.

    Pa še o nečem – nam in svetu – govori Boris Pahor. Da smo v Trstu doma. Da smo tu od nekdaj. Mestne ulice, pomoli, kanali govorijo tudi slovensko. V njegovih knjigah, v katerih je postavil spomenik Trstu in njegovim ljudem, prav gotovo. Skrajni čas je, da se Pahorjev Trst pokaže tudi navzven: slovenščina naj vstopi v mestni svet, kot je Pahor zaželel leta 2013, ko so mu kot prvemu Slovencu tam podelili naziv častnega občana. Ljudje naj zdaj z lahkim zdaj s težkim korakom stopajo po Pahorjevi ulici, trgu, parku ali stopnišču. Domačini in turisti naj se fotografirajo ob njegovem kipu, tako kot se ob Sabovem, Svevovem, Joyceovem, ki so s Pahorjem Trst postavili na zemljevid svetovne književnosti. Krajev, kjer bi lahko stal, je veliko in še več. Kajti Boris Pahor je bil v Trstu marsikje doma. In tu, med nami, tudi ostaja.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani