Sobota, 19 oktober 2019
Iskanje

Bralcem v slovo

Trst |
1. okt. 2019 | 11:45
    Dark Theme

    Prvič sem prag stavbe v ul. Montecchi, kjer je sedež našega dnevnika, prestopil kot otrok. Bledo se spominjam nekega rajanja, najbrž je šlo za miklavževanje v Cankarjevi dvorani v 4. nadstropju. V tej dvorani, ki je že zdavnaj ni več, kot tudi ni več šenjtakobskega Cankarjevega društva, smo otroci nekaj let zatem telovadili pod vodstvom prof. Pavletiča.

    Bila je to predhodnica športne šole, ki je dobrih deset let kasneje zaživela na stadionu 1. maja in se nato razširila po vseh slovenskih športnih društvih.

    Bralcem v slovo Zelo bežno se spominjam tudi legendarnih novinarjev Primorskega dnevnika, na primer tigrovca Franca Kavsa, nesojenega atentatorja na Mussolinija, in Albina Bubniča, raziskovalca Rižarne. In seveda fotoreporterja Maria Magajne, edinega med njimi, ki je še bil v službi na dnevniku, ko sem se kolektivu pridružil tudi sam. A mojemu otroškemu junaku je bilo ime Danilo Benčina, ki je bil na dnevniku tajnik. Sedel je za eno od tolikih velikih starih lesenih miz, ki so jim partizanski novinarji v šali pravili »vojni plen« (takšno sem na začetku svoje poti na PD imel tudi sam). Očaral me je njegov velik, črn telefon s slušalkami na vilicah in velikima rdečim in belim gumbom. To je bila telefonska centrala dnevnika. Zame je Benčina sestavljal prelepe papirnate barke z dimnikom. Pomagal si je z velikimi kovinskimi škarjami in lepilom, ki ga je na papir raztegoval s čopičem, oddajal pa je izjemno mamljiv vonj. Škarje in lepilo so bile še v začetku 80. letih prejšnjega stoletja delovno orodje vseh novinarjev na dnevniku.

    Za oblikovanje člankov je bil to naš »izreži in prilepi«, ki ga danes vsebujejo programi računalnikov in pametnih telefonov. Obvezno si moral imeti v žepu žeton za telefonsko govorilnico, sicer si bil med delom na terenu odrezan od uredništva. Zadnji med zdajšnjimi novinarji na PD sem neposredno izkusil, kaj pomeni delati ob brnenju teleprinterjev, tipkalnih strojev in ob potu linotipistov. Spominjam se, kako je vejice, vtisnjene v svinčen stolpec, tiskar z zamahom klešč vešče odščipnil v pike, ko je bilo potrebno skrajšati predolgo besedilo. In kako vroče in zatohlo je bilo v v stavnici. Bolj je bila podobna kakemu plavžu železarne ali mehanični delavnici. Domov sem v poznih nočnih urah včasih odhajal z od črnila umazanimi prsti ali komolci.

    Tehnološka revolucija je ta svet, ki par stoletij skoraj ni doživel sprememb, hitro naredila prazgodovinskega. Od prvih računalnikov do interneta za vse, je minilo slabo desetletje. Založniške hiše so tehnologijo brez izjem izkoristile za nižanje stroškov. Ponekod, kot na Primorskem dnevniku, je to varčevanje šlo v smer preživetja, drugje tudi v kovanje večjega dobička.

    Za klasične medije, zlasti velike, je bil to bumerang, maščevalo se jim je s padcem naklad v korist brezplačnega prebiranja novic na spletu. A inflacija novic in predvsem lažnih novic pomeni zdaj za tradicionalne medije spet priložnost za preobrat. Tudi bralci so počasi spregledali, da ne more biti vredno, kar je zastonj. Ključna beseda je kakovost, ki je pogoj za branost, ugled in verodostojnost. Velja tudi za dnevnik. V zadnjih štirih letih nismo na dnevniku zgolj zagotavljali njegovega rednega izhajanja v okviru razpoložljivih sredstev in z nemajhnim trudom, temveč smo hkrati opravili tudi obsežno in zahtevno generacijsko prenovo, ki se konča z mojim odhodom s položaja odgovornega urednika. Igor Devetak, ki mi bo nasledil in kateremu želim seveda uspešno pot, bo vodil kolektiv neobremenjenih in neodvisnih novinark in novinarjev, pretežno starih med trideset in štirideset let, ki razmišljajo vsak s svojo glavo in želijo zgolj profesionalno opravljati svoj poklic. A je ta kolektiv, h kateremu spadajo tudi tehnično in administrativno osebje ter uprava, za današnje potrebe še vedno podhranjen. Kakovost zahteva namreč znanje, specializacijo, ki se v tem poklicu izgublja. Zahteva natančnost, čas za razmišljanje, za preverjanje novic, zahteva terensko delo, svežino in ideje za pridobivanje novih, mlajših bralcev. Ne smemo tudi pozabiti, da je dnevnik danes zaposlen na dveh frontah. V povečanem obsegu in s časovno raztegnjenim delovnim urnikom - a skoraj z istimi silami – poleg tiskane »napaja« namreč tudi svojo sveže obnovljeno in čedalje bolj obiskano spletno stran. Dragi bralci, verjemite mi, da zahteva to ogromno požrtvovalnosti in truda.

    Če hočemo torej dnevniku zagotoviti prihodnost, če mislimo, da naša skupnost potrebuje dnevnik, ki ni zgolj zapisovalec dogajanj, bilten, pasiven ojačevalec bolj ali manj pristranskih stališč, temveč kritično-konstruktivno ogledalo, tako lepih plati delovanja Slovencev v Italiji, kot tudi nerazrešenih vozlov, je čas, da se vsi vprašamo, ali za dnevnik naredimo dovolj. Odgovor je: narediti moramo več. Trdno sem namreč prepričan, da je investicija v dnevnik investicija v prihodnost naše skupnosti.

    Vsem kolegicam in kolegom v uredništvu, tajnicam, stavcem, zunanjim sodelavkam in sodelavcem, članicam ter članom upravnega odbora DZP-Pr.A.E. in Zadruge Primorski dnevnik, hvala za podporo in sodelovanje.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani

    $tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

    Menite, da bi v slovenskem parlamentu moral sedeti predstavnik zamejskih Slovencev?

    17. okt. 2019 | 16:45
    Da, izvolijo pa naj ga le zamejski Slovenci, ki imajo slovensko državljanstvo
    Da, volilno pravico pa naj dobijo vsi zamejski Slovenci, ki na konzulatih ali veleposlaništvih izjavijo, da pripadajo slovenskemu narodu
    Lepo bi bilo, a je predlog neizvedljiv
    Ne, ker je prav, da so poslanci samo slovenski državljani, ki v Sloveniji plačujejo davke
    Me ne zanima
    Prikaz rezultatov

    Glasovanje zahteva prijavo