Ponedeljek, 18 januar 2021
Iskanje

ČAS KORONE: Naš odpor

FJK |
2. nov. 2020 | 12:50
    Dark Theme

    Ko navsezgodaj, včeraj že deseti dan, na stežaj odprem okno, zato da se strupenjača, ki je tudi mene oplazila, ne bi zadrževala v zaprtem prostoru (pogosto prezračevanje je priporočeno), me vsakič prešine, če je kaj junaškega v življenju, ki ga vodimo zaradi epidemije koronavirusne bolezni. Prepričan sem, da prav vsakdo v zasebnem življenju opravlja zdaj, zaradi izrednega časa, nešteto junaških dejanj. Naša rezistenca, odpor, junaštvo – če želite –, je omogočiti vsakodnevni izid Primorskega dnevnika.

    Časopisu, ki ga imate danes v rokah ali prebirate njegovo digitalno izdajo, je vsebine vdahnilo uredništvo, ki je razpršeno po domovih novinarjev. Včeraj, že osmi zaporedni dan, ni bilo žive duše v drugem nadstropju tržaškega sedeža v Montecchijevi ulici. Na delovnem mestu, vendar zunaj uredništva, sta vztrajala kolega iz stavnice – službe, ki ohranja ime po nekdanjem zlaganju svinčenih črk v besede, stavke, članke, danes pa z visokimi kompetencami pokriva vse tehnične plati produkcije časopisa. Vztrajal je še spletni novinar, ki ima edino na sedežu dobre pogoje za spletno objavljanje. Vztrajali so – kako naj ne bi – tiskarji. Nekoliko bolje so jo odnesli v Gorici, kjer je bilo uredništvo zaprto za zaposlene le dva dneva. In vendar se 75-letna zgodba izhajanja Primorskega dnevnika ni prekinila. Imamo trdo kožo, smo zapisali, ko je epidemija potrkala na vrata uredništva. »Da ste objavili novico o virusu pri vas, vam gre v veliko čast,« je kulturni urednici sporočila navezana bralka, dolgoletna sodelavka: »In opogumljajoče ... partizanske ... besede so kot balzam.«

    Niti za hip ni zastalo kolesje, ki ga od zore do globoke noči poganja vsaj sedemdeset ljudi v različnih vlogah. Seveda ne le zaposleni pri Primorskem dnevniku. Med sedemdesetimi so tudi fotografi, delavci in vodje tiskarskega podjetja, raznašalci, oglaševalci ... Dobro naoljeno kolesje.

    Preizkusili smo se v aprilu, zato da nas ne bi vdor korone presenetil. Tedaj so en sam delovni dan vsi novinarji, vse tajnice in vsi stavci preždeli na svojih domovih, pred računalniki in z vročimi telefoni. Bilo je prvič od njegovega rojstva – torej zgodovinski dan –, da Primorski dnevnik ni nastal v uredništvu. Že dan kasneje smo se vrnili na sedeža v Trstu in Gorici. Sicer ne več v polni zasedbi. V naslednjih mesecih smo se učinkovito spopadli z izzivom dela na daljavo. Sproti smo se učili iz reševanja težav – tehničnih in organizacijskih. Ko je šlo zares, nas je strupenjača našla pripravljene in odzivne.

    Spoznali smo, da nam uspeva tudi to, kar smo mislili, da je nemogoče – da se časopis naredi zunaj uredništva kot fizičnega prostora. Isto ugotavljajo tudi v drugih delovnih okoljih in pri vseh medijih, s katerimi zdaj delimo izkušnjo dela na daljavo. Toda sproti tudi spoznavamo, da bi imel časopis, ki bi nastajal v brezstičnem, dematerializiranem delovnem okolju kratek domet in bi kmalu zbolel za anemijo. Še prej kot iz izmenjave idej in razprav za uredniško mizo ter iz stikov z zunanjim svetom se časopis – tudi Primorski dnevnik – napaja iz medosebnih odnosov v kolektivu, ki ga ustvarja, iz naključnih izmenjav, pogledov, dotikov, odobravanj in kratkih stikov ... Skozi izkušnjo fizičnega prostora in izkušnjo živih odnosov se pretaka življenjska sila vsakega kolektivnega produkta človeškega razuma. Tudi časopisa. Z mislijo smo zato zasidrani v času, ko bodo izredne razmere mimo. Ko se bomo vsi znova vrnili v uredništvo. In se pripravljamo na čas, ko v časopisih ne bo več besede korona. Tudi v našem ne.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani

    $tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

    Se boste cepili proti covidu-19, ko bo to mogoče?

    8. jan. 2021 | 8:00
    Seveda
    Ne, ker ne zaupam cepivu
    Samo če bo obvezno
    Mogoče
    Ne vem
    Prikaz rezultatov

    Glasovanje zahteva prijavo