Premier Giuseppe Conte je postregel v ponedeljek z dobrim nastopom. Res je na začetku svojega mandata deloval kot riba na suhem, a je kmalu ujel ritem. Njegova vloga je kajpak omejena, a jo obvlada. V ponedeljek je dokončno izstopil iz sence svojih pokroviteljev. Sporočil jim je, da ni njihova lutka. In da mu potrpljenje mineva. Pokazal je resnost, bil je iskren (in tudi spreten): priznal je, da je vlada nemočna, ker se koalicija sesuva. Zato jo je pozval, naj se poenoti. Vodji koalicijskih strank Mattea Salvinija in Luigija Di Maia je potegnil za ušesa. Z njimi je ravnal kot profesor (kar je) z nediscipliniranima učencema, ki v razredu pod mizo z mobilnim telefonom drug drugemu in sošolcem (dobesedno) pošiljata sebke, všečke in facebook sporočila. Namesto, da bi sledila pouku, delujeta otročje moteče (in neresno). Sporočilo za javnost je bilo jasno: ne verjemite vsemu, s čimer vas nagovarjata.
A Contejev nastop, ki ga je očitno navdihnil predsednik republike Sergio Mattarella, ni bil namenjen le voditeljema dvoglave vlade in Italijanom. Namenjen je bil tudi evropskim partnerjem in finančnim trgom. Sporočil jim je, da ne bo podprl Salvinijevega »me ne frego«. Italija je morda res prevelika, da bi lahko bankrotirala, ne da bi s tem potegnila v brezno celotno Unijo, a poti izsiljevanja, ki jo je nakazal vodja Lige, premier ne bo ubral. Ne gre izključiti, da bo Evropska komisija danes predlagala evropskemu svetu začetek postopka sankcioniranja Italije zaradi prekoračitve dogovorjenih javnofinančnih okvirov. Conte in gospodarski minister Tria vesta, da bi lahko to imelo za državo daljnosežne posledice. Italija nima v EU nobenega zaveznika, nihče ni doslej dvignil glasu njej v bran. Zato bodo pogajanja težka.
Conte sporoča Evropi, da je kredibilen sogovornik, ki odloča. Doslej tega vtisa najbrž niso imeli. Ne po njegovi krivdi.