V tednu med 18. in 24. novembrom je v Furlaniji - Julijski krajini umrlo 38 covidnih bolnikov. 24 teh (63 odstotkov oziroma slabi dve tretjini) je izdihnilo na Tržaškem: nazadnje 81 in 73 let stara Tržačana ter 74-letni Miljčan. V tem tednu pa je umrlo tudi nekaj (necepljenih) bolnikov pod 70. letom starosti. V istem času je v Italiji umrlo 450 ljudi. Trst je presegel mejo stotih umrlih covidnih bolnikov za vsak milijon prebivalcev na teden, medtem ko jih ima Italija nekaj čez sedem: sto (100) proti sedmim (7). V torek je na Tržaškem umrlo sedem odstotkov vseh covidnih bolnikov v Italiji: 5 na 69 (v statistiko 83 je bilo tistega dne namreč dodanih 14 smrti iz prejšnjih dni na Siciliji). Nobena navadna gripa ne prinaša takih podatkov.
To je le gola statistika. Nič ne pove o bolečini, ki se skriva za vsako smrtjo. O žalujočih svojcih. O mukah bolnikov, ki ne morejo sami dihati, ker so njihova pljuča na obeh straneh onemogla. Pa o prizadevanjih in frustracijah utrujenega bolnišničnega osebja, ki po eni strani rešuje življenja, po drugi pa se sooča z nezaupanjem in očitki.
Trst se je v kotu za razliko od Codogna ali Bergama vsaj delno znašel po lastni krivdi. Letos je namreč za razliko od lanskega leta na voljo cepivo, precepljenost tržaškega prebivalstva pa je precej nižja od povprečja. Bolnišnice se naglo polnijo, še zlasti z necepljenimi bolniki, ki se praviloma soočajo s hujšimi posledicami okužbe. Kljub vsemu temu pa se marsikdo enostavno bolj boji cepiva kakor samega koronavirusa. Tudi veliko Slovencev in prebivalcev okoliških občin. Nekateri ob tem mislijo, da prinaša zdravi zrak na podeželju, kjer so si ljudje dovolj narazen, imunost. Pa se potem družijo v kleteh ali na feštah. Tretji so nezaupljivi do Rima, med temi je denimo marsikdo že simpatizer ideje Svobodnega tržaškega ozemlja. Četrti vidijo v boju proti virusu vsesplošno zaroto, podobno kot marsikdo po svetu.
Dejavnikov je več, tako pa žal drsimo vsi skupaj nazaj v leto 2020. V prekinitve pouka, prireditev, treningov in tekem, v obdobje brez turizma, v zaprtje, v gospodarski mrk. In v zdravstveno godljo, ki smo je vsi, tako ali drugače, naveličani.