COVID-19: Virusne dileme

Potem pa nas je koronavirus poskusil razdeliti. Tako bomo nekoč pripovedovali zgodbo o pandemiji, ko se cepljeni in necepljeni ljudje v trenutni fazi te socio-zdravstvene psihodrame kregajo, kdo ima prav oz. kdo ima pravico, da se svobodno odloča in kdo ne. Tudi to – tako kot trdi lockdown – je neprijetno in naj čim prej mine, ker ni lepo, da se z ljudmi med klepetom bojiš obravnavati določeno temo, ker pričakuješ, da bi lahko ustvarila napetost.

Ko sem se pred meseci še drugič cepil, sem covid umaknil z osišča svojega zasebnega življenja, končno sem ga lahko, kolikor je pač mogoče, nekoliko odmislil. Zelo mi je odleglo, ko sem lahko brez pomislekov in občutka krivde spet začel obiskovati svoje (prav tako cepljene) starše in druge osebe v ranljivih letih, saj je bilo pomanjkanje rednega in sproščenega stika v živo za vse mučno. Ob prejetju covidnega potrdila sem se še dodatno razbremenil. Ni pri vseh tako, marsikdo ima virus še kako v fokusu. Vemo, da niso vsi pripravljeni se cepiti. Poleg tistih, ki se ne morejo cepiti iz zdravstvenih razlogov (ti morajo pač računati na druge), se ljudje ne odpravljajo v cepilne centre zaradi strahu, dvomov, ali pa ideologije, ali ker zavračajo vsiljene odločitve »od zgoraj«, mnogi so postali nasploh alergični na državne institucije (od zdravstva do šole), ki so bile nekoč svete. Vsak ima svoje mnenje, nikogar ne gre kar tako demonizirati.

Izbira, da se nekdo ne cepi, je vsekakor osebna, individualistična. Zadeva pač posameznika in ne upošteva kolektivnih potreb (lokalne in svetovne) skupnosti v zdravstveni krizi. Če se človek cepi, zaščiti sebe in druge. Tega ne pravim jaz, ampak stroka, papež Frančišek, italijanski predsednik Sergio Mattarella – ta je pravkar poudaril, da je cepljenje dejanje ljubezni in dolžnost, ter da bomo »zmago ali pa poraz dosegli skupaj«.

Preveč je razširjeno mnenje, da cepljenje ni potrebno, ker da v resnici nas ne zaščiti pred okužbo in prenašanjem virusa. Italijanski Nacionalni inštitut za javno zdravje v resnici zagotavlja, da so cepljene osebe mnogo manj izpostavljene okužbi in skoraj povsem zaščitene pred težjimi oblikami te bolezni. Predsednik anesteziologov Alessandro Vergallo (in ne katerikoli zdravnik na Facebooku) pa je včeraj ponovil, da na oddelkih za intenzivno nego, kjer je položaj trenutno še kar pod nadzorom, ležijo predvsem necepljene osebe; njihov delež je več kot 90-odstoten. Verjeti ali ne, ko bi se že od vsega začetka vsi svobodno odločili, da se ne bomo cepili, bi virus še kako drvel s človeka na človeka, polnil bolnišnice in zapiral šole ter gostinske lokale, tako kot lani. Na pomlad 2020 je marsikdo že pozabil. Virus pa zna tudi mutirati in nizka precepljenost je tudi za to nevarna.

Da ne bo pomote, Svetovna zdravstvena organizacija cepljenje podpira. Nekateri navajajo »mini« izvleček iz njenega uradnega stališča, da se lahko tudi cepljene osebe okužijo. Da, piše pa tudi to: »Pandemije ne bodo ustavila cepiva, ampak cepljenje. Zagotoviti moramo pravičen in enakopraven dostop do cepiv ter to, da jih vsaka država prejme in porazdeli, da zaščiti svoje ljudi, začenši z najbolj ranljivimi.«

Lani smo na cepiva čakali kot na božjo rešitev, zdaj pa jih imamo še preveč, ker jih marsikdo odklanja. Drugod po planetu pa jih še vedno nimajo, čeprav bi jih radi imeli.