DVA PREDSEDNIKA: Gesta namesto besed

V Trstu so bile včeraj izrečene pomembne besede. Morda ni bilo ravno vseh besed, ki smo jih pričakovali. Omembe poročila slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije na primer ni bilo. Vsaj v predsedniških nagovorih ne. Nanj je Sergia Mattarello opozoril pisatelj Boris Pahor ob prevzemu najvišjih državnih odlikovanj Italije in Slovenije, toda v zasebnosti dvorane tržaške prefekture. Bolj kot besede pa so včerajšnji zgodovinski dan dveh predsednikov v Trstu zaznamovale geste. Predvsem ena gesta.

Pred spomenikoma na bazovskem šohtu in na bazovski gmajni sta se Sergio Mattarella in Borut Pahor prijela za roki in se v molku zadržala pred položenim vencem z dvema trakovoma – na enem je bila italijanska trikolora, na drugem slovenska trobojnica. Gesta ni bila napovedana. Kdor je bil na kraju, je ni pričakoval. Niti je niso vsi takoj opazili. Bila pa je nabita s sporočilom, s katerim sta predsednika prišla v Bazovico in Trst. Prijem rok je bil znamenje znova pridobljene nedolžnosti na krajih, ki sta simbola zločinov. Bil je znamenje priznanja človeške krhkosti in priznanja, da so tragedije in spomini neizbrisni.

Bil je znamenje, da preteklosti ni mogoče spreminjati in da naroda, ki živita na isti zemlji, ne moreta sama stopati v boljši čas. To jima bo uspelo, če bosta povezana, z roko v roki. Gesta je bila otipljiv prikaz tega, kar je Borut Pahor kasneje dejal na prefekturi: »Znova in znova me v takih presunljivih trenutkih navdihujejo Antigonine besede: “Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu.”« Včerajšnji prijem rok dveh predsednikov ima precedens v evropski bližnji preteklosti. Z njim sta v zgodovino vstopila francoski predsednik François Mitterrand in nemški kancler Helmut Kohl.

Septembra 1984 sta se enako prijela za roki na nekdanjih bojiščih prve svetovne vojne pri Verdunu. Tudi tedaj je bila njuna gesta znamenje preseganja ločevanja francoskega in nemškega naroda. Bila je znamenje osebnega prijateljstva dveh evropskih leaderjev, ki sta le nekaj let kasneje omogočila padec berlinskega zidu in ideološkega razhajanja evropskih narodov. Posnetek njune geste je ganil in zaokrožil svet.

Mattarella in Pahor vesta, da tudi njun prijem rok ne zadeva samo dveh narodov, ampak vso Evropo. Danes še ne vemo, če bo njuna včerajšnja gesta vstopila v zgodovino. Vemo pa, da močnejšega in bolj eksplicitnega prikaza povezanosti ne bi bila zmogla.