EPK 2025: V igri je prihodnost

Nova Gorica in Gorica sta bili v soboto še vedno pod vtisom zgodovinskega dosežka – novice, da sta skupaj osvojili naziv Evropska prestolnica kulture 2025. Tudi tisti, ki so skeptični do čezmejnega sodelovanja oz. do njegove učinkovitosti ali pristnosti in več kot upravičeno opozarjajo, da je pot do cilja še dolga, ne morejo mimo dejstva, da je naslov Evropske prestolnice kulture 2025 za obe mesti in širši čezmejni prostor prelomna in neponovljiva priložnost, nekaj, kar lahko res spremeni obraz dveh sosednjih mest.

Goričanom, ki smo vajeni neizpolnjenih obljub in propadlih projektov, se zdi novica skoraj prelepa, da bi bila resnična. »Ali nas je res doletelo?« me je vprašala znanka, ki je, tako kot marsikdo drug, ob ogledu videoposnetka razglasitve potočila tudi kakšno solzo. Da, res nas je doletelo, a ne po naključju.

Zgodba se ni začela samo tri leta nazaj, ko je novogoriška občina najavila kandidaturo in nato k sodelovanju povabila še Gorico. Njene korenine segajo v pretekla desetletja, v daljnovidnost in napore številnih, ki so si na razne načine – tudi s športnimi in drugimi prireditvami – prizadevali za premoščanje meje in so s tem prispevali, da je postala bolj prepustna. Pomembno je bilo tudi »trepljanje po ramenih«, kot mu nekateri zaničljivo pravijo, saj je pripomoglo, da so postali čezmejni stiki med upravitelji dveh mest nekaj čisto normalnega tudi za tisti del občanov, ki jim iz ideoloških in drugih razlogov to ni (bilo) všeč. Ključna sta seveda bila vstop Slovenije v EU in vključitev Slovenije v šengensko območje, po katerih sta začeli Nova Gorica in Gorica čedalje bolj dihati kot eno samo mesto. Gorici sta soodvisni, potrebujeta se. Da je to res, je pokazala tudi vsesplošna frustracija ob spomladanskem zaprtju meje, ki ga nismo mogli prebaviti. To povezanost med mestoma, ki ju je zgodovina ločila, Evropa pa spet združila, je znala ekipa zanesenjakov, kateri sta upravi zaupali vodenje kandidature, predstaviti mednarodni komisiji v vsej svoji edinstvenosti, lepoti, bolečini. In jo prepričati.

Pot je seveda še strma. Mesti in njune prebivalce čaka intenzivnih pet let, v katerih bodo morali dokazati, da so res zreli za laskavi naziv. Ne gre le za kulturne dogodke, turizem, naložbe, temveč tudi za dokončno premostitev travm iz preteklosti, spoštovanje različnih spominov, upoštevanje zgodovinskih dejstev. Tega v Gorici marsikdaj ne vidimo, težko pa si predstavljamo Evropsko (so)prestolnico kulture, ki se klanja X Mas in zanemarja slovenščino na javnih mestih. Trenja bodo morda neizogibna, vsem pa je pred očmi, da je v igri prihodnost.