EVROPA IN MI: Misli ob volitvah

Internacionala suverenističnih strank, pove že ime, je paradoks in protislovje. Iz te moke v nobenem primeru ne more biti (dobrega) kruha. Če bi se povzpele na oblast, bi se njihovo predvolilno prijateljevanje neizogibno spremenilo v povolilno tekmovanje. Nadgrajevati skupno hišo na podlagi gesla najprej Italijani, Francozi, Madžari itd., je nesmisel. Vodi lahko samo v razgradnjo Evropske unije. V globaliziranem svetu bi vsaka država posebej postala lahek plen velesil in prostor njihovega merjenja moči. To lahko v skrajni konsekvenci ogrozi najdragocenejši dosežek povezovanja – 74 let miru na celini.

Vendar so gesla evroskeptikov v tej kampanji preglasila proevropska stališča. Njihova sporočila so preprosta in razumljiva, brenkajo na strune strahu in identitete. Za vsako težavo imajo dežurnega krivca: zunanjega (Bruselj, migranti, mednarodni zarotniki) in notranjega (razumniki, birokrati, sodniki, mediji). Razmišljanje o avtoritarni demokraciji jim ni tuje. Namigi so jasni.

Pro evropske sile imajo veliko argumentov, a se volivcem nobeden izmed njih ne uleže na srce. Ker je iskanje skupnih točk in kompromisov težavno, ker je proces integracije okoren. Gospodarski cunami in migranti so razgalili šibkost zgradbe. Socialna in solidarna Evropa potrebuje zagon.

Alternative ni. Italija je v tej zgodbi posebnost. Ciampi, Prodi, Monti in drugi, ki so tlakovali pot v evro, so upali, da bodo evropska pravila in skupna valuta, ki pomeni ščit pred visokimi obrestnimi merami in slepi ulici devalvacije, spametovala italijanski vodilni razred (ne zgolj političnega), spodbudila potrebne reforme in nudila državi in državljanom novo prihodnost.

Garnituri, ki sta vladali državi več kot dvajset let, reform nista mogli ali hoteli udejanjiti. Raje sta druga drugi metali polena pod noge.

Volivci so se naveličali in stavili na novo oblast. Zdajšnja vlada od njih ničesar ne zahteva več. Bogastvo deli ali obljublja, da ga bo delila, ustvarjanja razmer, da bi ga tudi povečala, pa se niti še ni lotila. Tudi to se ne bo dobro končalo. Družba, ekonomija, okolje so dosti bolj kompleksni, kot se zdijo v virtualnem svetu socialnih omrežij. Zato tudi tej vladni garnituri, njeni nenaravni sestavi, zmanjkuje sape.