EVROPSKI ZAPOR: Pazniška miselnost

Perverzna. Ideja, da bi na mestu nekdanje bolnišnice zgradili »evropski« zapor, se mi zdi subtilno perverzna. Iskal sem pravi pridevnik. Bedna? Omejena? Mizerna? Paranoična? Reakcionarna? Ja, najbrž je tudi vse to.

Predvsem pa je ta ideja perverzna. Zakaj? Rešetke, zidove, kontrolne stolpe in elektronske vragolije namenjene zapiranju, utesnjevanju, ločevanju bi postavili na najbolj simboličnem mestu odpiranja in preseganja zidov, kar jih Gorica premore. Prav tam, tik čez cesto, je vizionarski Franco Basaglia podiral zidove umobolnice, kot so nekoč pravili inštituciji nehumanega nadzora nad sočlovekom in izničevanja človeškega dostojanstva. Le majhen del Gorice je ponosen, da bo mesto za vselej zapisano v zgodovini svetovne psihiatrije kot kraj človekoljubne revolucije, ki je izobčencem vrnila človeško dostojanstvo. Uradna Gorica Basaglie nikoli ni sprejela, nazadnje ga je izgnala. To, da se oblastnikom toži po zaporniški strukturi na tistem mestu, dokazuje, da sta šli mimo generacija ali dve, miselnost oblasti pa ostaja ista.

Potem je prišel Darko Bratina in še pred padcem meje med državama zarisal konkretno utopijo o čezmejni bolnišnici, ki bi povezovala občane in jim z nadgradnjo zdravstvene oskrbe otipljivo dokazala prednosti odprave pregrad. Goriška desnica nikoli ni hotela tega načrta. Raje so izgubili bolnico (zdajšnja še zdaleč ni vredna te oznake), kot pa da bi ta bila čezmejna. Prišla je tudi zamisel o čezmejnem univerzitetnem kampusu. Novogoriška univerza je bila zainteresirana, v Gorici in na Deželi, pa ni bilo politične volje. Univerza bi prinesla mladostniški in intelektualni izziv, ki ga letargično mesto in njegov otopeli vodilni razred ne bi prenesla. Spominjam se tudi idejnega natečaja, s katerim je prav občina mlade načrtovalce izzvala na temo funkcionalne in urbanistične prekvalifikacije območja bolnišnice. Prišle so ideje ... in romale v predal. No se pol. Ni denarja, še manj pa politične volje.

Sedaj pa se je vendarle našla ideja, ki je izzvala orgazmične vzklike lokalne politike. Evropski zapor! Spet zid, rešetke, bodeča žica in kontrolni stolpi tik ob meji! In povrhu pod izprijeno oznako evropskosti! Ne vem, komu se je ta reč porodila v glavi in kaj naj bi sploh pomenila, ne preseneča pa, da jo je goriška politika, prepojena kot je s pazniško mentaliteto, takoj sprejela za svojo. Niti mi ni jasno, v čem bi ta zapor bil evropski. Bi ga financirali z bruseljskim denarjem in rešetke okinčali z modro zastavico in zvezdicami? Bi semkaj zapirali evropski organizirani kriminal, se pravi domnevno pripadnike italijanskih, balkanskih in vzhodnoevrposkih mafij? Še en paradoks mesta-kasarne (mimogrede: ali ne bi prekvalificirali opuščenih vojašnic – tista v Ulici Duca d’Aosta že razpada in ogroža mimoidoče), ki se noče osvoboditi spon preteklosti. Mesta, kjer se šole spreminjajo v karabinjerske vojašnice, kot se je učiteljišče Slataper na Korzu, ali v zapore, kot se bo šola Pitteri v Kapucinski ulici. Si zdaj zaslužimo še nov zapor, povrhu pod krinko evropskosti? Raje ne, hvala. Evropa naj ne bo opravičilo za nove oblike ločevanja, ustrahovanja in družbenega nadzora.

Evropski duh je duh odpiranja, preseganja predsodkov, zaupanja v sočloveka. Gorici naj prepričano tekmujeta za naziv evropske prestolnice kulture. Misel, da bi mesto Darka Bratine in Franca Basaglie postalo evropska prestolnica zaporov, je grozljiva.