FAŠIZEM V PIVNICI: Stegnjene desnice

Sobota zvečer, pivnica v mestnem središču. Pogovor, smeh, hrana, pijača. Mešana družba, Slovenci in nekaj Italijanov. V lokalu je tudi nekoliko preglasna rojstnodnevna zabava. Sredi večera se proti moškemu – najbrž enemu izmed slavljencev – dvigne val skandiranih vzklikov in stegnjenih rok. Nekdo pri naši mizi komentira, da zveni vse skupaj precej fašistično. Morda so samo zagrizeni navijači, odvrnemo drugi.

Ko zapuščamo pivnico, je na rojstnodnevni zabavi čas za skupinsko fotografijo. Na njej nekateri spet stegujejo roke. Prijatelj, zaradi katerega smo se zbrali, svetuje natakarici: recite mu, naj ne steguje roke. Pomislim, da smo morda preobčutljivi, da morda spet ne gre za fašistični pozdrav ... Ko postajamo pred pivnico, nas dohiti eno od deklet s skupinske fotografije: saj ni bilo nobene stegnjene roke, to je bil hec. Za njo pride tudi fant, ki jo je stegnil. Če bi vi peli Bella ciao, bi pel z vami, skuša nerodno opravičiti svoje obnašanje z običajno neumestno vzporednico. Medtem se pred pivnico zbere zborček in intonira znano fašistično Boia chi molla! Slišati je tudi: viva il duce in nekaj kletvic na račun antifašistov in sardin ... Ko se nam približajo, eni mirijo duhove, da se ni nič zgodilo, drugi napenjajo mišice in skušajo ustrahovati; tisti, ki v rokah drži steklen (kar je ob takih priložnosti nezanemarljiv detajl) vrč za pivo, ponavlja, naj se vrnemo (očitno od koder smo prišli), da je to mesto dom njegovega očeta in njegovega nonota. Med nami mu nekateri odvrnejo, da je to mesto tudi naše.

Zdi se mi, da hodimo po (nevarnem) robu, saj je meja med kolikor toliko civilnim soočanjem in necivilnim v takih trenutkih skoraj nevidna. A da se nekako ne moreš delati, da se ni nič zgodilo. Priti iz pivnice, zato da za nami vzklikate Boia chi molla, ni nedolžno, končno izustim.

Danes ostaja občutek nejevernosti, da se leta 2020 znajdeš sredi prizora, za katerega si mislila, da je del tvojega otroštva – ko so ti v avtobusu včasih še zabrusili »no parlar in ščavo«. Saj se je Trst vendar spremenil, že leta vztrajno ponavljam. V nečem se je morda res: nihče ni v soboto uporabil besede ščavo, trenutno so očitno bolj zasovražene sardine.