»Nobene strani zgodovine ne gre zanikati samo zato, ker je neprijetna.« Tako je v teh dneh na Facebooku zapisal italijanski minister za šolstvo Marco Bussetti in s tem načelom se lahko samo strinjamo. Le da se on v nadaljevanju zapisa nanaša zgolj na »fojbe«, kot je v italijanskih političnih krogih v navadi ob 10. februarju, dnevu spomina na te dogodke.
Prav je, da se poklonimo vsem žrtvam in prav je, da se spomnimo tudi vseh Italijanov, ki so jih v letih 1943 in 1945 pobili partizani in jugoslovanska oblast.
Ne moremo trditi, da so bili vsi po vrsti fašisti, ker ni tako. Umrli so tudi nedolžni ljudje, pri nas so v revolucionarni in zmagovalni ihti pobili tudi Slovence. Prav je tudi, da se poklonimo vsem tistim, ki so v tistih in naslednjih letih zapustili rodno Istro ter se zatekli v Trst ter na razne konce Italije, ter da razumemo njihovo bolečino.
Združevanje teh dveh žalostnih zgodb je sicer pogosto površno, dejstvo pa je, da je do tega prišlo. Kakor je res (a v Italiji to malokdo ve), da je bilo ogromno krvi prelite tudi nekaj kilometrov stran, denimo na Štajerskem, kjer so zmagovalci likvidirali bistveno več ljudi, na deset tisoče; to pa niso bili »Italijani, ki so umrli, ker so bili Italijani«, marveč Hrvatje, Slovenci in drugi. Kolaboracionisti in civilisti. Kri se je prelivala tudi v Emiliji Romagni in drugod, kjer so si nasproti stali sami Italijani. A tudi o tem se ob 10. februarju ne govori: preveč je komplicirano, lahko bi prišlo do zmede. Krvnik naj bo le eden, naj bo Slovan.
Nobene strani zgodovine ne gre zanikati samo zato, ker je neprijetna, pravi torej minister. V Bazovici je, tokrat ob navzočnosti notranjega ministra in predsednika Evropskega parlamenta, vsako leto na dnevnem redu ena stran zgodovine – iz poglavja »po 1. maju 1945«. Slovenci po drugi strani obujamo le svoje spomine, saj ne manjkajo krvavi dogodki in krivice, v katerih smo nastopali kot žrtve. Malokdo zaobjame celoto, ker je spomin občutljiva zadeva, ki se dotika kolektivnih čustev.
Italijanska politična propaganda, ki se poslužuje tudi filmov, pa je v teh dneh šla tako daleč, da fojbe ponekod označuje kot »morda najbolj krvav pokol v zgodovini Evrope« (cit. Gianni Sammarco, Forza Italia, Lacij). Beseda tedna je »negacionizem«, najdemo jo v vsakem političnem diskurzu, ker nihče ne sme zanikati tragedije Italijanov. V tem »kotlu sramote« pa konča tudi vsakdo, ki skuša postaviti tragedijo v kontekst vojnega in povojnega dogajanja. Hvalevreden poskus strokovnega zoperstavljanja banaliziranju in zlorabi zgodovine predstavlja priročnik, ki ga je ob 10. februarju pripravil Deželni inštitut za zgodovino odporniškega gibanja; »mase« žal ne bo dosegel, je pa nekaj pozitivnega.
»Negacionističnemu virusu« se v politiki zoperstavlja druga bolezen – amnezija. Kdor zanjo boleha, se ne spominja, kdo je tisto prekleto vojno sploh začel. Kdo je koga napadel in kdaj (morda stoletja nazaj? Ali pa leta 1941, torej le štiri leta pred tistim 1. majem?). Na čigavi strani je bila Italija (saj se 27. januarja spominjamo le žrtev hudobnih Nemcev, kajne?) in kaj je počenjala njena vojska na zasedenih ozemljih v Afriki in na Balkanu, kjer se je po besedah enega izmed njenih generalov »ubijalo premalo«, civiliste pa so zapirali v taborišča. Vse to je predmet pozabe, saj te žrtve v Italiji nimajo svojega dneva na koledarju. Ker je ta stran zgodovine pač neprijetna, kakor je ona stran neprijetna za dober del nas.