Vsem tistim, ki so v nedeljo, 10. februarja, spregovorili na bazovskem šohtu, tistim, ki se na tam povedano odzivajo z izjavami ali na socialnih omrežjih, svetujem branje knjige Keitha Lowea Strah in svoboda. V njej angleški zgodovinar podrobno analizira dolgoročne posledice druge svetovne vojne na naša življenja.
V monografiji načenja in popolnoma razgali legende o junakih, pošastih in mučenikih. Junaki in mučeniki so »naši«, tujec-sovražnik pa je pokvarjenec, pripadnik manjvredne rase, torej pošast. Gre za legende, ki so predstavljale osnovo za izbruh vojne in zaradi katerih se vojna lahko tudi spet zgodi, če dovolimo, da se vnovič razpasejo. V vojni so grozodejstva zagrešile vse vpletene strani, po vojni pa so krvniki velikokrat postali žrtve in obratno, piše Lowe. Da bi onesposobili destruktivno moč nepredstavljivega sovraštva, ki ga je povzročila in še dodatno razvnela druga svetovna vojna, je evropski povojni politični razred oblikoval Evropsko unijo. To je okvir, ki je celini zagotovil najdaljše obdobje miru in predstavlja najbolj uspešno nadnacionalno združbo, kar jih poznamo. Z mnogimi napakami, pa vendar.
A zgodovinarji, ko politika obuja stare in ustvarja nove mučenike in pošasti, nimajo nobene besede. »Kakovostni skok«, ki smo ga beležili ob letošnjem dnevu spomina na fojbe (ki so zasenčile tudi eksodus in potisnile Istrane in njihovo trpljenje na rob dogajanja ...), je v tem, da katerokoli omenjanje fašizma, zavračanje enostranskih črno-belih predstav zgodovine (za kar so odgovorni, roko na srce, tudi zmagovalci druge svetovne vojne) in opominjanje na načelo vzročnosti in posledičnosti, ki urejuje nič manj kot naše vesolje, toliko bolj zato naš vsakdan in zgodovino človeštva, pomeni za novodobni nacionalistični diskurz izdajstvo in avtomatično negacijo ali opravičevanje (nespornih) odgovornosti in zablod nasprotne strani. In je treba zato drugačne vidike prepovedati, ker so mučeniki lahko samo naši, drugi pa so lahko samo pošasti.
Od tu do uvedbe uradnega zgodovinopisja, ki ga poznajo le režimi, pa ni več tako daleč. Režimov pa ne pogrešamo. Nobenih.