Prijava
Dark Theme
S plastičnimi ali cementnimi bloki, kjer pa jih ni bilo dovolj, z velikimi kamni ali skalami, najdenimi v bližini, so včeraj v nekaj urah počez prerezali poti, po katerih smo se zadnjih dvanajst let pretakali v obe smeri, na obe strani. Kljub zavedanju grožnje epidemije, ki je tačas prerasla v pandemijo, nas je včeraj spravljalo v obup ogledovanje posnetkov, ki so jih fotografi s terena pošiljali v računalniški sistem. Privilegiranci smo. Zadnjih dvajset let smo živeli na vrhuncu obdobja miru in blagostanja, ki je nastopilo po vojni. Te nismo preizkusili na lastni koži. Kar pa zdaj doživljamo, je za nas, privilegirance, najbolj podobno vojnemu stanju. Ne zaradi zapiranja »naše« meje, ampak predvsem zaradi odločitev oblasti. Tudi sinočnje odločitve o še dodatni zaostritvi ukrepov v Italiji.
Priznam: skušnjava je bila, da bi se včeraj lotevali nerodnosti, neusklajenosti, (navideznega) improviziranja predstavnikov vlade Republike Slovenije (sicer tiste v odstopu, ker nove še ni), ki so z napovedmi o ukrepih proti širjenju okužbe vnašali prej zmedo – tako vsaj pri nas –, kot pa dajali vtis obvladovanja izrednih razmer. Ker da ne razumejo posebnih potreb na slovensko-italijanski meji, najbolj prepustni evropski meji.
Priznam: škandalozno se nam je zdelo, da se gresta državi - sosedi Italije samovoljnega dvigovanja meje na način, ki je skregan s schengenskimi pravili in z evropskim pravnim redom. Na način, ki krši evropski pravni red, razdira solidarnost med evropskimi državami, kot to že lep čas počenjajo Evropski uniji najbolj nenaklonjene članice, ko ravnajo in ukrepajo le na podlagi nacionalnih zakonodaj. To je storila Slovenija, ko je nadzor na meji vzpostavila na podlagi svojega zakona o nalezljivih boleznih. Kontrolne točke, kjer »lovijo« okužene potnike in merijo telesno temperaturo, bi lahko bile kjerkoli na njenem ozemlju, a je izbrala mejo z Italijo, od koder je doslej najpogosteje prihajala okužba. Na Dunaju so sicer povedali, da so se sklicevali na schengenska pravila in na možnost suspenzije schengna. Svojo izbiro so tako poslali v presojo ostalim evropskim državam.
Danes pa so prioritete druge.
Danes je najprej čas razumevanja resnosti (zgodovinskega) trenutka. Med drugim zato, ker se kapacitete italijanskega zdravstvenega sistema izčrpavajo.
Danes je čas odgovornosti vsakogar izmed nas, posameznikov in organiziranih skupin. Za zajezitev širjenja okužbe ravnajmo po navodilih, ki so jih izdale oblasti na podlagi strokovnih ocen stanja. Niso priporočila, so pravila. Odgovornost je tudi v upoštevanju zapor, ki so jih na državno mejo postavili sosedje, ker novi koronavirus vse bolj pritiska tudi nanje.
Danes je čas solidarnosti in posebne skrbi za najbolj ranljive med nami. Za tiste skupine ljudi, ki so izpostavljene resnim posledicam okužbe ali ki zaradi širjenja okužbe ali psihoze tvegajo ostati ali so že ostale same. Posebne skrbi za starejše osebe in bolnike, za osebe s posebnimi potrebami, za osebe s socialnega roba. Čas je za solidarnost z (domnevnimi) bolniki, ki so zaradi splošnega strahu žrtve stigmatizacije.
Danes je čas, da Italija pokaže Evropi način, kako naj se spopade z virusom. Da »prebudi« države, ki grožnjo podcenjujejo.
Danes je čas zavedanja dragocenosti vsega tega, kar je del našega običajnega vsakdana, kar je rutina in nas dolgočasi.
Jutri, ko bo nevidni sovražnik, ki se preteka po človekovem telesu in načenja družbeno kohezijo, premagan, pa bo moral biti čas, da sebe premisli tudi organizirana skupnost Slovencev v Italiji. Naj bo sedanji čas prisilnega mirovanja zanjo izziv, ki bo rodil nove prioritete.
