KORONAVIRUS: Medijska okužba

Nedelja zvečer, v avtomobilu. »... število okužb narašča ...«, »... več občin je izoliranih ...«, »... odredili zaprtje vseh šol ...«, »... še ena smrtna žrtev ...«, »... pandemija ...«, »... koronavirus ...«, »... koronavirus ...«, »... virus ...«, »... virus ...«. Tako se oglaša avtoradio, ko menjujem postaje, da bi našel kaj glasbe.

Ponedeljek zjutraj, supermarket na Opčinah. Že dolgo nisem videl take gneče v prodajalni. Ne, to ni navaden ponedeljek, mi potrdijo zaposleni: gre za strah pred koronavirusom. Skupaj z njimi zbegano opazujem panično-kompulzivno potrošništvo. Šele čez čas opazim, da del kupcev nosi rokavice (pa ne le za dotik s sadjem in z zelenjavo, temveč tudi s čistili in paketi piškotov), ena oseba ima na ustih masko. Izvem, da so se prve stranke pojavile pred zaprtim vhodom v prodajalno že ob 7.45 zjutraj, tri četrt ure pred odprtjem. Iz drugega marketa poročajo, da je že pošla moka. Nekateri kupci so v avtomobilski prtljažnik naložili dobrih trideset litrov mleka.

Kak bralec se morda spominja, kako je ob prvi zalivski vojni (1990-91) tukajšnje prebivalce zajela podobna panika. Množično so se odpravili po bencin (tudi s kantami) in po živila v supermarkete. Šlo je za prvi primer vojne, ki jo je televizija dejansko prenašala »v živo«. Gledalci so več ur spremljali oddaje o gorečih kuvajtskih naftnih črpališčih, operaciji Puščavski vihar, ugrabitvi italijanskih pilotov idr. Ko je kmalu zatem izbruhnila vojna v Jugoslaviji, ki ni bila tako medijsko razbobnana, tovrstne reakcije ni bilo. Italijani niso tako goreče spremljali dogajanja po televiziji, zato tudi niso praznili trgovinskih polic. Pa čeprav je tokrat gorelo tako rekoč pred njihovimi vrati.

Mediji oziroma novinarji imajo še vedno veliko odgovornost. Psihoza in naval na lekarne ter supermarkete sta posledici spektakularizacije epidemije, prav tako kot za časa vojne v Iraku. Ker imajo mediji ogromno moč, morajo o zadevi poročati uravnoteženo, brez odvečnega hrupa in predvsem s preverjenimi informacijami. No, po več dneh kaže, da so se vsi zavedli, da je treba žogo malce umiriti; upati je, da se vračamo v normalnost.

Če je res, da se po Facebooku in Whatsappu širijo lažne novice, ki dolivajo olja na ogenj, je prav tako res, da se v tradicionalnih medijih pogosto znajdejo dvoumne polresnice. Pred dnevi je mrgolelo naslovov, ki so navajali, da je »koronavirus hujši od sarsa«. Tak naslov ni prebavljiv, ker ni predelan in ne pove dovolj. Novi koronavirus je po eni strani res hujši od epidemije akutnega respiratornega sindroma iz leta 2003, ker se lažje prilagaja in hitreje širi; okuži se več ljudi. Po drugi strani pa je bil sars mnogo hujši, če upoštevamo smrtnost: trenutno umirata okrog dva odstotka okuženih, s sarsom je bila smrtnost skoraj 10-odstotna. Njegova bližnjevzhodna različica mers je med letoma 2012 in 2019 ubila kar tretjino okuženih (34 %). Ker pa se novi koronavirus hitreje širi, je skupno število mrtvih večje. Je pa obenem manjše od števila mrtvih zaradi navadne gripe, ki ima neprimerno nižjo stopnjo smrtnosti, a okuži še toliko več ljudi. Skratka: kratek naslov je lahko zavajajoč, ker ne razloži vsega. V času, ko veliko ljudi preleti samo naslove, je treba na to zelo paziti.

Iz vsega tega, pa tudi iz razhajanj med institucijami in tudi med samimi strokovnjaki, izhaja zmeda, ki vlada trenutno tako v Italiji kot v tujini. In tako smo se mi najprej (zmotno) bali vseh Kitajcev, zdaj se (zmotno) bojimo vseh prebivalcev Lombardije in Veneta, v ostalih državah pa se (zmotno) bojijo vseh italijanskih državljanov, torej nas. Zdaj smo tudi mi vsaj malo Wuhančani.