KORONAVIRUS: Migranti in križarjenja

Kakšna je razlika med bornim plovilom migrantov in luksuzno ladjo za križarjenje? Ogromna. Ali pa tudi ne.

Obe prevažata ljudi. Prvo tiste, ki gredo s trebuhom za kruhom; druga one, ki imajo v trebuhu že dovolj kruha, da si lahko privoščijo še počitniško razvedrilni priboljšek.

Podobno velja za plačilo. Potniki prve barke plačajo za potovanje vse, kar imajo; potniki druge, kar imajo odveč.

Obe barki sta natrpani, ker tako pač veleva gospodarska računica, saj brodarja – tistega nezakonitega in onega zakonitega – zanima isto: čim večji zaslužek. Razlika je, seveda, v udobnosti potovanja. Pa tudi v varnosti.

Potovanji ločuje cilj, destinacija. Cilj barke z migranti je čim bližja obala bogatega sveta. Ladja z »bogatimi« ima več destinacij, etap, od enega pristanišča do drugega. Prva gre neurejeno v neznano, druga ima vse že prej urejeno, določeno, znano.

Potnikom druge ladje je tudi znano, kaj jih čaka po izkrcanju. Vrnili se bodo domov, k svojim družinam, k svojemu delu. Potnikom prve barke ni znano, kaj bodo po prihodu počeli.Na bogati obali nimajo doma, ne čakata jih niti družina, niti delo. Upajo le, da jih ne bodo vrnili tja, od koder so odpluli.

Velika razlika je tudi v gotovosti potovanj. Za barko z migranti ni gotovo, da bo priplula do bogate obale. Bogata ladja ima do minute izračunano gotovost, kje se bo privezala in kdaj.

Obstaja pa še neka razlika. Ladja za križarjenje je samozadostna, in če se ji kaj nepredvidljivega zgodi, ima rešilne čolne. Borno plovilo migrantov ni samozadostno, in nima rešilnih čolnov. Če temu kaj zaškripa, je hudo. Še dobro, da uspe kaki drugi rešilni barki priskočiti na pomoč.

Čestokrat se zgodi, da ponujena pomoč ponekod ni zaželena. In tako postanejo migranti potniki novega križarjenja od malteškega Judeža do italijanskega Kajfeža, preden dočakajo izkrcanje na obali zapoznelega usmiljenja. Alan Kurdi in Open Arms sta imeni ladij podobnega sredozemskega morskega križevega pota.

Včasih pa se zgodi, da tudi na pravi ladji za križarjenje kaj nepredvidljivega zaškripa. Bolj kot zaškripa, zakašlja. Dovolj je bilo, da je na ladji MSC Meraviglia eden od 1600 članov posadke zbolel za gripo, in predvideno križarjenje po Karibskem morju se je za 4500 potnikov čez noč spremenilo v pomorsko kalvarijo. Ladja je v nedeljo odplula iz floridskega Miamija namenjena v jamajški Rio Ochos. Ko pa so na Jamajki izvedeli za obolelega člana posadke, so – iz bojazni pred okužbo s koronavirusom – prepovedali privez. Ladja je ostala štiri ure na sidrišču, vse prepričevanje, da gre za navadno gripo, ne pa za hudo epidemijo, je bilo zaman. Tudi dostavljena zdravstvena dokumentacija ni bila v pomoč. Kapitanu ni preostalo drugega, kot da je obrnil premec ladje proti cilju naslednje križarske etape, Georgetownu na Kajmanskih otokih. A tudi oblasti te davčne oaze so italijanski ladji zaprle pristanišče, vedno zaradi domnevnega koronavirusa.

Po dneh morskih peripetij je Mehika končno dovolila MSC Meraviglii privez v pristanišču na otoku Cozumel v bližini polotoka Jukatan. Njena zgodba ponuja predzadnjo podobnost v neštetih razlikah med bornimi plovili migrantov in ladjo za križarjenje. Strah. V prvem primeru pred migranti, v drugem pred koronavirusom.

Naposled še poslednja podobnost: v obeh primerih je strah prenapihnjen, precenjen, umazano izrabljen. Poenostavljeno: odveč.