KORONAVIRUS: Ni časa za obotavljanje

Avstrija in Slovenija sta zaprli meje, obe državi sta pred tem med drugim že prepovedali pristajanje letal iz Italije. Povezave z Apeninskim polotokom ukinja vse večje število letalskih družb, nazadnje British Airways, Ryanair, Wizzair, Jet2, večkrat pa povezave črtajo kar države – včeraj Španija, Malta, Maroko, Albanija, Danska in najbrž še kdo, Italijanom prepovedujejo vstop tudi na Japonskem. Bolj ali manj povsod se odločajo za podobno strategijo: zaprtje meje oziroma prepoved vstopa ljudem, ki naj bi širili okužbo. Škoda, da je za tovrstne ukrepe žal prepozno, kot je lahko na svoji koži sama spoznala Italija. Bila je med prvimi, ki je prekinila letalske povezave s Kitajsko – sicer le posredne, kar potrjuje vsekakor preblag ukrep –, kljub temu pa se ni izognila širjenju koronavirusa na svojih tleh. Težko je bilo verjeti, da bi leta 2020, ko se ljudje premikajo in potujejo bolj kot kdajkoli prej, katerakoli meja lahko ustavila širjenje virusa, ki smo ga odkrili prepozno, saj je koronavirus najverjetneje prišel v Italijo in Evropo že pred prvimi ukrepi v samem Wuhanu.

Če se po eni strani države takoj odločajo za zaprtje meje in zajezitev pretoka ljudi iz tujine, se po drugi obotavljajo, ko morajo odločiti, katere svoboščine odvzeti svojim državljanom. Tako kot Italija vsi čakajo in raje izbirajo polovične ukrepe. Najprej tekme za zaprtimi vrati, najrazličnejše prepovedi prirejanja dogodkov z več kot 500 ljudmi, nato z več kot 100, nato z več kot 10. Zaprtje šol in univerz, a le od ponedeljka dalje – kot v avstrijskem primeru – ter le za en teden, največ dva, kar je tudi najdaljša možna inkubacijska doba novega koronavirusa. Za polovične in geografsko omejene ukrepe iz dneva v dan se je sprva odločala tudi Italija, kjer je stanje strmoglavilo v le nekaj dneh. Le to je prepričalo vlado, da se mora zgledovati po kitajski provinci Hubei, kjer kaže, da so po daljši bitki širjenje virusa končno zajezili. T.i. »rdeča cona« je doslej edini empirično potrjeni poskus uspešne zajezitve virusa, kot dokazuje tudi nam bližji primer v občini Vo’ v Venetu. Drugih rešitev zaenkrat, do prihoda cepiva, ni na obzorju. Naj se torej v ostalih evropskih državah enkrat toliko zgledujejo po Italiji in naj čimprej uvedejo podobne ukrepe, ki so najbrž za državljane težko prebavljivi, so pa edini način, da se vsi skupaj čimprej izvlečemo iz tega kriznega obdobja. Vsakršno odlašanje lahko privede do poslabšanja in dodatnih posledic. Če ostale evropske države še naprej čakajo, tvegamo, da ko bo v Italiji kriza mimo, bo Apeninski polotok začel zapirati meje in ukinjati povezave, ker se bo virus takrat še naprej širil v Nemčiji, Španiji, Franciji in ostalih državah. Evropa mora sedaj nastopiti skupno in složno, kot še nikdar prej.