Pa smo spet tam. Krivulja okužb, o kateri v poletnih mesecih z veseljem nismo več poročali, se znova vzpenja, bolnišnični »covid oddelki« se sproti reorganizirajo in polnijo, odvzem brisa, samoizolacija in delo na daljavo sta ponovno postala del našega vsakdana. Iz Trsta se lahko še peljemo v Sežano ali Koper, po Sloveniji pa je gibanje močno omejeno in senca zaprtja meja se vrača. Kljub obljubam politikov, da bo cepivo čisto kmalu vsem na voljo (strokovnjaki so z napovedmi mnogo previdnejši), si moramo še pomagati s pomladanskim receptom: zaščitna maska, umivanje rok, razdalja.
Še ne vemo, kdaj se bo sobivanje z virusom končalo, ker prihodnosti ni mogoče napovedati. Lahko pa se ozremo v bližnjo preteklost in se od nje kaj naučimo. Marca in aprila je bil koronavirus za nas popolna novost in smo bili nanj vsi po vrsti nepripravljeni: znanstveniki, zdravniki, javni upravitelji, podjetniki, šolniki in vsi ostali, navadni državljani. Tista zahtevna izkušnja pa je bila le koristna. Lep primer so denimo prav šole: kljub vsem poletnim neznankam in rimskim zamudam pri določitvi jasnih navodil se pouk v jesenskih dneh vsekakor nadaljuje. Primeri okuženih članov osebja (bolj kot učencev in dijakov) ali tudi zgolj sumi okužbe na koronavirus se v otroških vrtcih in šolah različnih stopenj na Tržaškem sicer vrstijo kot po tekočem traku, pravih prekinitev dejavnosti, ki bi si zaslužile obravnavo v časopisju, pa je bilo doslej malo in so bile v resnici kratkotrajne, tako da lahko res rečemo, da šola dobro kljubuje virusu. Podobno velja za marsikatero podjetje in ko se ne bi zatikalo pri testih, katerih rezultati zaradi ogromnega števila brisov terjajo včasih preveč dni, bi bilo kolesje še bolje naoljeno.
Uspeh vseh skupnih naporov pa je odvisen tudi od posameznikov. Na to sem pomislil tako pred dnevi, ko sem zvečer pri Sv. Jakobu naletel na skupinico najstnikov, ki so se brez mask vsi na kupu družili v parku, kot neko soboto popoldne, ko se je pred barom v mestu ob zgodnjem aperitivu (na katerega vladna uredba o večernem zaprtju lokalov ne vpliva) trlo ljudi z masko pod brado. Tokrat ni šlo za mlade, temveč za 30, 40 in 50 let stare Tržačane.
Koronavirus se za razliko od aprila širi tudi med mlajšo populacijo, ki je bolj zdrava in odporna, kar daje napačen občutek, da je virus zdaj manj nevaren; med okuženimi je namreč mnogo takih, ki ne kažejo simptomov. V bolnišnicah pa vedo povedati, da se virus v resnici ni spremenil, še posebno med starejšimi prihaja do komplikacij, pa ne samo med njimi. Smrtnost pa je v primerjavi z navadno gripo bistveno višja.
Ne gre se pa samo za zdravje naših bližnjih, starejših ali mlajših. Spomladi smo se tudi naučili, kako hude so lahko gospodarske posledice prisilne prekinitve vseh dejavnosti.
Klavzura (novinar Corrado Augias je opozoril, da bi bil ta izraz, ki je kljub cerkvenemu prizvoku laičen, primernejši od angleškega lockdowna) je lahko neposredna posledica nespoštovanja pravil za zajezitev pandemije, prinaša pa gospodarsko stisko in izgubo delovnih mest. Na to pa ni odporna nobena generacija; upokojencem povzroča pravzaprav še najmanj težav. Tudi na to – in ne samo na prosta mesta na oddelkih za intenzivno nego – bi morali pomisliti tisti, ki se na navodila veselo požvižgajo.