Da je Gorica lačna košarke, je le odkrivanje tople vode. Nekoliko bolj svež pa je predlog poslanca Guida Germana Pettarina, saj se ne sliši ravno pogosto, predvsem v italijanskem okolju, da bi lahko bilo sodelovanje s Slovenijo ena izmed možnih rešitev za goriški košarkarski preporod. Ideja je na papirju lepa, skoraj romantična, trenutno pa je najbrž neizvedljiva.
Pettarin jasno ve, kaj hočejo v mestu: Gorico v državni ligi. To pomeni, vsaj v B-ligi. V njej, kot je prejšnji teden pojasnil sam športni direktor Jadrana Andrej Vremec, pa ne smejo nastopati tujci. Torej v Sloveniji naj ne bi črpali košarkarjev, morda bi čez mejo iskali kak drug profil. Preveč vizionaren je tudi Vremčev izziv: da bi v čezmejnem prostoru lahko računali na kak poseben kompromis z evropsko košarkarsko zvezo Fiba, ki bi dovoljevala, da za tukajšnja društva oz. italijanske pravne subjekte nastopajo Slovenci, ki so del nekega skupnega prostora. Ne smemo niti pozabiti, da naslov evropskih prvakov ne odraža realnega stanja slovenske košarke, ki tudi ni najbolj »zdrava«. Prvi klub iz sosednje Nove Gorice nastopa namreč v tretji slovenski košarkarski ligi, tako da tudi onkraj nekdanje meje ne preživljajo najboljših časov.
Težave goriške košarke so še večje. Veliko je bilo besed, prelitega črnila, iluzij in napovedi. Dejanj in denarja pa malo oziroma nič. Od leta 1999, ko so prodali pravice za nastopanje v A1-ligi Pesaru, smo bili goriški ljubitelji košarke priča neustavljivi dekadenci. Članska ekipa je propadla, mladinski pogon najrazličnejših društev pa dejansko ni ustvaril nobenega košarkarja. Fabio Mian (iz Morara, košarkarsko pa je odraščal v Romansu) igra v A1-ligi v Trentinu, Mirco Turel (iz Gorice) pa v B-ligi v Orzinuoviju. Drobtinice, če pomislimo, da je domačin Alberto Ardessi leta 1986 proti Reggio Calabrii v dresu Gorice dosegel 15 trojk (od 21 poskusov), tega rekorda pa ni še premagal nihče. Isti Alberto Ardessi bo v nedeljo nastopil na tekmi Old Star Game. Njega in žal večino njegovih nedeljskih soigralcev pa mlajši Goričani poznajo samo zaradi pripovedovanja staršev in predstavnikov starejše generacije. Toliko časa namreč že traja košarkarska suša v Gorici. Obdobju suhih krav pa ni videti konca. Mesto premore danes le dve ekipi, ki ne odigravata vidne vloge niti v deželni C-ligi silver, mladinski pogon pa je v zapostavljenem položaju v primerjavi z drugimi središči v deželi. Na obzorju ni torej nikakršnega otipljivega znaka, da bi se lahko goriška košarka prej ali slej dvignila na noge, kot se je na primer zgodilo pri sosedih, v Trstu in Vidmu.
Goričani, ki smo pred dvajsetimi leti kakovostno košarko lahko gledali doma, se moramo danes odpravljati v Trst in celo navijati za zgodovinske tekmece. »Še dobro, da imamo Almo,« je danes mogoče slišati na Goriškem. Besede, ki bi pred slabimi dvajsetimi leti, ko je marsikdo še živel v prepričanju, da bo lahko Gorica tudi v modernem svetu odigravala pomembno vlogo na košarkarskem zemljevidu, označili za bogokletstvo. Še dobro, da imamo Almo.