Ne bomo delali obračunov leta, ki se je v noči na sredo prevesilo v novo in s sabo prineslo marsikaj – če ne vse –, kar bi najraje pustili v starem in izročili preteklosti.
Ne pričakujemo, da se bodo na primer družbeni in politični delavci Slovencev v Italiji že prvi dan leta, ožarjeni s svetlobo novega jutra, spametovali in zgladili nesoglasja, zaradi katerih manjšina ni še dobila paritetnega odbora, ki je dolžan skrbeti za izvajanje njene zaščite. Ko ji niso drugi ovira, jo manjšina sama ustvari ...
Ravno tako ne bodo zglajena črna brezna, ki jih občasno še vedno kopljejo nacionalisti iz našega prostora, zato da bi odžirala temelje sožitju. Julijski dogodek ob stoletnici požiga Narodnega doma v Trstu z napovedano udeležbo predsednikov Italije in Slovenije bo korak na poti utrjevanja sožitja, pričakujmo pa pasti in podstavljanje nog. Zgodilo se je na primer pred kratkim, na predvečer spominskega dogodka na openskem strelišču. Razplet pa je pokazal, da so (tokrat) spotaknili same sebe.
Če naj v časovni in zemljepisni bližini poiščemo še kaj, kar bi najraje pustili za sabo, poglejmo čez mejo. Spremljanje razprave v ljubljanskem državnem zboru okrog imenovanja Korošice, zamejke in manjšinke, za ministrico, je bilo mučno. Nočemo se sprijazniti s prepričanjem marsikoga, da to odraža stanje duha naroda, ki mu tudi sami pripadamo.
Vse pa le ni za smetnjak. Prebrali smo, da očeta podnebne aktivistke Grete Thunberg skrbi njen sloves zaradi sovraštva, ki si ga nabira v javnosti, in da ne podpira njenega izostajanja od pouka, ker da se odreka svojemu otroštvu. Priznal pa je, da je hči zdaj bolj vesela, »da se večino časa smeji«. Nova gibanja v nacionalnih in globalnih okvirih navdihujejo tudi Gretini vrstniki, s svojim manifestiranjem zahtevajo preobrat v podnebnih politikah, utrditev demokratičnega reda in enakost, zavračajo oblastniško samovoljo, suverenizem, zapiranje meja, rasizem, družbene krivice. Bilo je leto podnebnih »petkov za prihodnost« in sardin, protestov v Kataloniji, Franciji, Hongkongu, Sudanu, Iranu, Libanonu, Iraku, Boliviji, Ekvadorju, Kolumbiji, Čilu ... Ponekod so se vstajniki izpeli, ko so dosegli cilj. Drugje vztrajajo, ker ga niso še, a verjamejo, da ga bodo. Njihovo vztrajanje tako zelo spominja na poziv borca za človekove pravice Stéphana Hessla, ki je pred desetimi leti zdrave družbene sile navdihnil s svojo knjižico »Dvignite se!«.
Sprte manjšine, krajevnih nacionalistov, razdiralcev narodnega telesa ne bi rad srečal tudi v letu 2020. Rad pa bi srečal več (mladih) upornikov, tudi med nami. Pa sem še sam zavrtel vrtiljak želja ...