Gibanje petih zvezd in Liga trdita, da bosta vprašanje slovenske zastopanosti v parlamentu rešila, ko bosta pisala nov volilni zakon. Kdaj ga bosta, ne vemo. Sprememba volilnega zakona v koalicijski pogodbi namreč ni omenjena. Zato je zagotovilo majavo. Preizkus kredibilnosti komaj zdrži.
Opozicijska Demokratska stranka trdi, da se zavzema za slovensko zastopanost. Ko bi se, ko je vladala, bi bilo bolj učinkovito. Koristno bi bilo tudi vedeti, za katero rešitev se zavzemajo demokrati: za zagotovljeno predstavništvo ali zgolj olajšano izvolitev Slovenca/Slovencev? Maslo na glavi imata zato tako večina kot opozicija, med katerima je nastal navzkrižni ogenj očitkov. Politika pač. Vsaka tema je dobra, da pokažeš na grehe nasprotnika.
A v tem hrušču izstopa molk slovenske narodne skupnosti. Da ni zmožna sestaviti enotnega predloga, smo vedeli. Stališča so pač preveč oddaljena, kar ob tem vprašanju niti ni tako dramatično.
Huje pa je, da slovenska narodna skupnost vprašanje prepušča drugim. To je postalo očitno ta teden. Poslanska zbornica je razpravljala, krovni organizaciji in Slovenska skupnost se niso oglasile. A že pred tem, januarja, se je izkazalo, da je zamejska politika neučinkovita. Slovenci so hiteli v Rim, ko je bilo že pozno za spreminjanje zakona o preoblikovanju parlamenta.
A ne gre zgolj za pravočasno odreagiranje. Gre za pristop. Vprašanje prepuščamo drugim. Če nam je res mar za parlamentarni sedež v Rimu, bi morali voditi igro in že pred časom povabiti na pogovor predstavnike vseh (ne le nekaterih) parlamentarnih strank. V zamejstvu pa o lastnih temah razpravljamo prek pisem uredništev in na internih srečanjih. Drugih ne vključujemo. Učinek je na dlani.