Razplet »afere« okrog dvojnega registra prinaša pomembno sporočilo: brez soglasja manjšine ni mogoče posegati v zakone, ki so namenjeni zaščiti Slovencev in slovenskega jezika. Takšno ravnanje ne bi bilo v sozvočju z duhom ustavnih določil italijanske republike, njenimi mednarodnimi obvezami, korektnim odnosom med članicami Evropske unije, kakršni sta Italija in Slovenija, s strpnim dialogom med večino in manjšino. Tukaj je še posebej na mestu opozoriti na poseben položaj Slovencev na Videmskem, na več desetletij njihovega prestajanja poniževanj in izsiljevanj v času hladne vojne, kot sta jih pretresljivo opisala duhovnika Marino Qualizza in Božo Zuanella v knjigi Temna leta Beneške Slovenije.
Ta načelni boj je bil v petek v dvorani deželnega sveta izbojevan.
Ob tem še troje ugotovitev:
Prvič, vnovič se je pokazalo, da ima beseda slovenske civilne družbe veliko večji učinek, če nastopa enotno.
Drugič, deželna vlada, ki jo obvladuje Liga, ta pa se v naši deželi, za razliko od nacionalistične drže na državni ravni, predstavlja kot stranka ozemlja in njegovih posebnosti, želi obdržati korektne odnose z manjšino. Zadevo o registrih je sama zakuhala, a jo je pravočasno ustavila. S to vlado, kot z vsemi drugimi, je treba vzpostaviti stalen kanal komunikacije na podlagi argumentov, ne pa ideoloških predsodkov. Od nje je treba zahtevati, da na enak način obravnava manjšino, pa tudi to, da se distancira od svojih sopotnikov iz vrst protislovenskih revanšistov.
Tretjič, Slovenci v Italiji v defenzivi delujemo učinkovito. Toda obramba vsega obstoječega v spreminjajoči se družbi ni perspektivna pot. Manjšina ne more vedno reči samo NE. Ne bi smela reagirati zgolj takrat, ko se čuti ogrožena. Če bi kdaj »igrala tudi v napadu«, če bi zmogla večjo samorefleksijo, če bi potisnila na stranski tir svoje razprtije in zgodovinske travme, bi bila bolj kredibilna. Najprej do tistih, v imenu katerih pravi, da nastopa.