MEDIJI IN NASILJE: Ko besede bolijo in jezijo

Novinarji vsakodnevno zlagamo na tisoče besed. Nekateri bolj, drugi manj uspešno. Besede so orodje, s katerim gradimo zgodbe. Včasih je izbira orodja težka, vsaka napisana beseda pa naj bi bila sad zavestne izbire. Čeprav se seveda zgodi, da je zaradi preobremenjenosti, raztresenosti, pomanjkanja časa, naglice, v kateri smo prisiljeni delati, ali tudi slabonamernosti, izbrana beseda neposrečena, včasih zgrešena. Včasih izbrana beseda boli.

V nedeljo dopoldne je moj mobitel vztrajno brnel in me opozarjal na vedno nova sporočila: v WhatsApp skupini komisije za enake možnosti pri novinarskem sindikatu FNSI se je usul plaz. Sprožilo ga je poročanje nekaterih kolegov o umoru 28-letne Elise Pomarelli: zadnjič so jo videli živo v nedeljo, 25. avgusta, v družbi prijatelja 45-letnega Massima Sebastianija, potem nič več vse do sobote, 7. septembra, ko je Massimo (ki se je dobra dva tedna skrival po gozdovih in zapuščenih hišah) priznal njen umor. V poročilih o sobotnem strahotnem odkritju so se v medijih (ponovno) pojavile besede, ki bolijo in jezijo. Moški, ki je priznal umor prijateljice, je v nekaterih člankih postal »dobri velikan«, v drugih zaslepljen »od prevelike ljubezni«, v tretjih moški, »ki jo je ljubil, a ga je ona zavrnila« ... Vse navedeno morda ni bilo zavestno zapisano z namenom, da bi ga opravičilo ali ublažilo njegov položaj, de facto pa ga v bralčevih očeh prikazuje v prijaznejši, bolj humani luči. Kot da bi »prevelika ljubezen« (ljubezen?!?) lahko poskusila pojasniti njegovo okrutno dejanje. Nasilje ni nikoli posledica ljubezni, temveč želje po obvladanju in uničenju.

Kolegice so se upravičeno zgražale nad stereotipnim poročanjem nekaterih medijev tudi zato, ker smo se novinarji pred dvema letoma »opremili« s tako imenovanim Beneškim manifestom, s katerim smo se zavzeli za spoštljivo poročanje o žrtvah nasilja, proti uporabi spolnih stereotipov in vsaki obliki diskriminacije. Podpisalo ga je na stotine kolegic in kolegov. Žal ne vsi.