Končno imamo datum! Italija bo v sredo, 3. junija, odprla meje za državljane Evropske unije in ukinila štirinajstdnevno karanteno. Slovenija je karanteno za svoje in tuje državljane, kot prva država v Evropi, že ukinila v petek. Če se krivulja okužb v prihodnjih dneh ne bo strmo dvignila (kljub omilitvi mnogih ukrepov tako v Italiji kot v Sloveniji se za zdaj k sreči ni), se bo v začetku prihodnjega meseca normaliziralo tudi življenje ob italijansko-slovenski meji. Spet bo zaživelo obmejno gospodarstvo, možen bo prost pretok ljudi, lahko bomo vzpostavili stike s sorodniki, prijatelji, člani sosednjega društva, obiskali prireditev in razstavo, lahko bomo šli na izlet ali dopust. Seveda ob upoštevanju varnostnih ukrepov, ki se jim bomo morali podrediti najbrž vse do komercializacije učinkovitega cepiva. Se pravi še kar nekaj časa.
Konec dober, vse dobro? Niti ne. Dogajanje preteklih mesecev je s sabo prineslo bridko spoznanje, da meja še vedno obstaja. Pokazalo se je, da nimamo mehanizmov, ki bi presegali logiko državnih okvirov in upoštevali specifiko čezmejnega prostora. Takšnih mehanizmov, ki bi se samodejno aktivirali v primeru kriz in bi veljali za lokalno prebivalstvo. Če bi jih imeli, bi namreč mejo lahko prosto začeli prehajati že pred nekaj tedni. Kajti stopnja okužb v Furlaniji - Julijski krajini nikoli ni bila previsoka, zdaj pa res ni nobenega pravega razloga, da Rim prebivalcem naše dežele in »covid free« Slovenije še cela dva tedna onemogoča obisk sosednje države oziroma postavlja pri tem omejitve.
Zato je nujno, da se s tem vprašanjem spopadeta obe državi in da to storita v duhu najnovejšega predloga Evropske unije, ki pri rahljanju omejitev na mejah, poleg držav, izrecno omenja tudi regije. Italija in Slovenija bi bili lahko glede tega drugim celo za zgled. A morata to narediti zdaj, ker nevarnosti drugega vala pandemije, žal, ne smemo podcenjevati. Nihče pa si menda ne želi, da bi se, denimo, jeseni znašli v enakem kaosu kot marca.