Dejstvo je, da Trst kolesarske kulture nikoli ni imel. Na to sta poleg same morfologije nedvomno vplivala urbanizem in arhitektura, ki sta mesto naredila prijaznejše motoristom kot kolesarjem. Položaj se v zadnjih letih bistveno spreminja, število kolesarjev se je povečalo. Vendar je to bolj posledica vse večje prometne gneče, vse dražjega parkiranja kot pa sistematičnega izboljšanja pogojev za pretočno in varno kolesarjenje v mestu ter promocije kolesarjenja kot mestu prijazne občinske mobilnosti.
Seveda pa ni mogoče zanikati, da se kolesarska infrastruktura v mestu počasi širi in izboljšuje.
Tržaška občinska uprava z občinsko odbornico za urbanistiko Luiso Polli na čelu je nastavila kolesarsko strategijo, ki se zavzema za uveljavitev urbanega kolesarjenja kot oblike trajnostne mobilnosti. Seveda tega cilja ne bo mogla uresničiti, če ne bo vzpostavila primerne infrastrukture in poskrbela za označbo varnih kolesarskih poti do šolskih objektov, javnih ustanov ter do ključnih nakupovalnih, kulturnih in športnih centrov v mestu.
Pri uresničevanju kolesarske strategije bo morala na stran postaviti tudi avtomobilistično logiko. Kolesarske steze ne smejo biti široke samo en meter, kar vidimo v Trstu, saj je to za varen promet premalo.
Ne nazadnje bo občinska uprava z odbornico Pollijevo morala ugrizniti tudi v kislo jabolko. Ko bo kolesarsko strategijo uresničila, bo treba popolnoma spremeniti prometno kulturo. Pogoj, da Trst postane kolesarsko mesto, je namreč, da se ljudi, ki uporabljajo kolo za vsakdanje prevoze na delo, v šolo, po nakupih in drugih opravkih, s strani udeležencev v prometu obravnava kot do okolja odgovorne posameznike, ki s svojo kulturo mobilnosti zasedajo precej manj mestnega prostora kot avtomobilisti. In ne kot nebodigatreba, ki je na cesti zato, da ovira promet.