»Dan 13. julija 1920 je bil za tržaško Slovenstvo dan neizmerne groze in neopisne žalosti,« je 17. julija 1920 poročala tržaška Edinost. Tega dne so Slovenci v črnih plamenih izgubili svoj Narodni dom v središču Trsta. O 28. marcu 2022 bomo zato zapisali, da je bil dan neizmerne radosti in neopisnega veselja. Narodni dom je vrnjen Slovencem, ki so ga tja postavili zato, da bi krojil utrip slovenske prisotnosti v mestu.
Sicer bi bil ponedeljkov dan neizmerne radosti prepričljivejši, ko bi se bil Veliki trg napolnil s praznično razpoloženimi ljudmi in bi se med množico spontano razleglo ploskanje, ki bi ga v slovenskem slogu preglasila pesem. Približno tako kot 13. julija 2020, potem ko je bil na tržaški prefekturi podpisan memorandum o soglasju za vrnitev Narodnega doma Slovencem. Nekaj praznično razpoloženih je včeraj le prišlo, množice pa ni moglo biti. Zaradi prihoda predsednika republike je bil Veliki trg skoraj nedostopen. Tudi za medije so bila vrata prefekture neizprosno zaprta.
Ponedeljek je seveda dan za zgodovino. Za zgodovino je dolg zaradi nasilnega odvzema Narodnega doma, ki je bil včeraj tudi formalno poravnan. Za zgodovino je preko sto let trajajoča zavest o prizadejanih krivicah, zaradi katerih tudi slovenska narodna skupnost vseh svojih misli in energij ni usmerjala v delo za prihodnost. Za zgodovino bi zdaj morala biti tudi drža nekaterih predstavnikov krajevnih oblasti in večinskega naroda, ki so zagledani v preteklost in vztrajajo pri nacionalističnem izključevanju manjšine, na primer pri zapostavljanju njenega jezika.
Vrnitev Narodnega doma v Trstu ni samo prepričljivo znamenje spremenjene družbene klime v mestu – zgovorno je na primer, da niso prevladala stališča tistih politikov, tudi vplivnih, ki so še do nedavnega skušali to preprečiti –, ampak je predvsem podlaga za nove poteze, ki bodo v koraku s časom. Prepričani smo, da bo s sproščanjem napetosti tudi Trst zadihal s polnimi pljuči in bo sile preusmerjal v delo za prihodnost. Veliko je ljudi, tako med manjšinci kot večinci, ki so polagali temelje tem premikom. Nazadnje sta se jim pridružila in na njihovo čelo postavila najvišja predstavnika Italije in Slovenije, predsednika Sergio Mattarella in Borut Pahor. Dejstvo je, da se je kolesje sprememb z njima začelo obračati s prej nepričakovanim pospeškom. Zdaj je čas za pospešek tudi pri načrtovanju novih vsebin za Narodni dom.
Čemu takšna angažiranost samega državnega vrha in da je v igri veliko več kot le boljše počutje Slovencev v Trstu, ker jim je bil Narodni dom vrnjen, je včeraj znova povedal italijanski predsednik. Bil je na tržaški prefekturi, ko sta rektor tržaške univerze in predsednik slovenske fundacije podpisala dogovor o prenosu lastništva Narodnega doma, in jima zaploskal. Spregovoril je na univerzi. Trst, mesto na meji, je v preteklosti doživljal mučne in težke čase, ki pa jih je znal spremeniti v oprijemljive, pozitivne oblike sodelovanja, je dejal. Zdaj s posebno občutljivostjo zaznava dramo, ki se dogaja v Ukrajini. Ravno zaradi svoje preteklosti pa Trst dobro ve, kako težko je breme, ki ga vojna nalaga ljudem, in kako dolgotrajne so travme, ki jih vojna polaga v več generacij ljudi. Zato je predsednik na dan, ko je bil garant odločilnega koraka v upravnem postopku vračanja Narodnega doma, o Trstu zatrdil, da je zgled za Evropo, zgled iskanja miru in dialoga. Zato je iz Trsta tudi pozval: Vojne naj bo konec, zdaj, takoj.