Sreda, 15 julij 2020
Iskanje

NARODNI DOM: Začetek, ne pa konec

Trst |
15. jun. 2020 | 11:13
    Dark Theme

    Pred petdesetimi leti, 7. decembra 1970, je tedanji nemški kancler Willy Brandt dobesedno padel na kolena pred spomenikom v varšavskem getu. Tisto njegovo dejanje, preprosto, a polno opravičila in obžalovanja za grozodejstva, ki so jih pripadniki njegovega naroda storili nad judovskim prebivalstvom zasedene države, je šlo v zgodovino. In odprlo novo poglavje v preseganju hladne vojne.

    Ne vem, ali je predsednik Brandt v zakulisju »zabarantal« svoje opravičilo za kaj drugega. Vsaj navidezno ni zahteval, da bi poljska stran storila podobno simbolno dejanje. Dejstvo pa je, da se je opravičil za storjeno gorje, in to na ozemlju države, ki je po vojni preganjala in izgnala več milijonov njegovih sodržavljanov. Brandtovemu zgledu so sledili mnogi: nazadnje se je na lanski komemoraciji ob 80-letnici začetka druge svetovne vojne Poljski opravičil nemški predsednik republike Frank-Walter Steinmeier. Isti predsednik se je nekaj dni pred tem v Fivizzanu v Toskani opravičil za tamkajšnja grozodejstva nemške vojske.

    Seznam bi lahko nadaljevali, na njem pa bi težko našli italijanskega predsednika vlade ali republike, ki bi se opravičil za zlo, storjeno nad slovenskim (in slovanskim) prebivalstvom. In tu tiči najbrž razlog velike vznemirjenosti, ki jo je med mnogimi bralkami in bralci povzročila vest, da naj bi 13. julija predsednika Italije in Slovenije Sergio Mattarella in Borut Pahor skupaj obiskala bazovski šoht. Med mnogimi je prevladal občutek opeharjenosti, občutek, da smo vrnitev Narodnega doma »zabarantali« za obisk fojbe pri Bazovici in bolj ali manj izrecno opravičilo za povojne žrtve, ki jih je za seboj pustila jugoslovanska vojska. Sobotne Pahorjeve besede so ta občutek delno omilile.

    Da ne bo nesporazuma: mrtvi in zlasti njihovi potomci imajo pravico do groba, na katerem gojiti spomin, nedolžne žrtve nasilja imajo v zrelih demokracijah tudi pravico do opravičila. Vsaki skupnosti naj bo tudi dovoljeno, da si sama izbere svoj kraj spomina – tudi če je to kraško brezno, ki ga noče odpreti, da bi končno vedeli, kaj je v njem. Morda tam res ni pobitih fašistov in nasprotnikov nove komunistične ureditve, ampak povojno nasilje je okrvavilo tudi naša tla. Mimo tega dejstva ne moremo in nočemo.

    Skupna počastitev stoletnice požiga Narodnega doma (1920) in žrtev povojnih pobojev (1945) je na prvi pogled kvadratura kroga, saj na en mah zaobjame 25 let nasilja, ki je zaznamovalo te kraje. To bi lahko bil idealen zaključek procesa priznanja napak obeh skupnosti, sprave med Italijani in Slovenci. A ta proces se na institucionalni ravni skorajda ni začel. Iz ust italijanskih politikov, tudi najvišjih, smo v zadnjih letih poslušali o krvoločnih Slovanih in njihovem ekspanzionizmu, nismo pa slišali besed obžalovanja za strojno olje, ki so ga – v nevojnem času – pili naše ljudje, za sežgane knjige, teroriziranje otrok, deportacije in konfinacije, za mučene, ustreljene in obešene.

    Za Narodni dom so se naši predniki borili desetletja, za njegovo vrnitev so zbirali podpise in pisali peticije, a tudi kljub vsaj delno ugodnim zakonskim določilom so desetletja poslušali samo obljube. Njegova vrnitev, do katere naj bi prišlo sredi julija, je potencialni začetek novega poglavja v tržaški zgodovini. Je začetek in ne konec spravnega procesa.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani

    $tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

    Kako boste potovali letos poleti:

    3. jul. 2020 | 18:38
    Z avtomobilom
    Z motorjem
    Z avtobusom
    Z vlakom
    Z letalom
    Z ladjo
    Peš
    Ne bom potoval/a
    Prikaz rezultatov

    Glasovanje zahteva prijavo