Lažje bo, če poenostavimo. Dežela Furlanija Julijska krajina porazdeli sredstva za slovensko manjšino med tiste organizacije in društva, ki se vpišejo v register slovenskih organizacij. Vpisanih je več kot 200.
Deželna vlada bi dodala nov register. Vanj bi se vpisale organizacije, ki negujejo rezijska, nadiška in terska narečja. V Reziji, ob Nadiži in Teru pač delujejo ljudje, ki trdijo, da tamkajšnji domači govori niso slovenska narečja.
Zato zagovorniki te teze razumljivo nočejo biti na seznamu, ki ima v naslovu pridevnik »slovenski«.
Pustimo, kaj pravijo jezikoslovci. Strinjamo se, da nikomur ne smeš vsiliti identitete. Če nekdo, ki govori rezijansko, noče biti Slovenec, naj pač ne bo. Seveda velja tudi obratno: če nekdo, ki govori rezijansko, čuti, da je (tudi) Slovenec, mu tega nihče ne bi smel oporekati.
Zato v izhodišču namen deželne vlade ni slab. Prav je, da neposreden dostop do financiranja imajo tudi organizacije, ki o sebi pravijo, da niso slovenska. Sporno pa je, da bi postavili pogoj: ali si v enem registru ali v drugem. Kot da bi identiteto nekoga lahko opisal z barvami: si rdeč, moder, rumen ... Danes ni tako. Identiteta je večplastna, izmuzljiva, kompleksna.
Poskus strogega ločevanja na Slovence in Neslovence je zato nesodoben. Če je težava zgolj financiranje nekaterih organizacij, najbrž obstaja več boljših rešitev. Še je čas, da se jih predlaga, saj se razprava v deželnem svetu mora šele začeti.
Naj bo ta »napaka« deželne vlade priložnost za poskus dialoga. Morda bo pomagal, da v parlamentu ne bo nihče predlagal popisa, kot si ga želi Roberto Novelli. Spet bi bili tam – pri absurdni zahtevi: v eni besedi opiši svojo identiteto. To je paradoks: tisti, ki nočejo vsiljenih identitet, predlagajo zakon, ki vsiljuje identitetno opredelitev.
Rekli smo, da bomo poenostavili. No, ko gre za vprašanje identitete, to ni pravi pristop.