Prijava
Dark Theme
Evropska superliga je zagrozila kot glinena vojska, ki v podzemlju v bližini mesta Xian že tisočletja »ščiti« prvega kitajskega cesarja. V par urah se je sesula kot domine po dotiku otroške roke. Glavna poraženca sta predsednik Juventusa Andrea Agnelli in številka ena madridskega Reala Florentino Perez. Osredotočimo se na Agnellija. Čemu se je predstavnik ugledne turinske družine, ki kroji usodo italijanske (in svetovne) avtomobilske industrije (skupina Stellantis), spustil v tako pustolovščino? Prav gotovo je predsednik Stare dame želel »storiti nekaj revolucionarnega za razvoj nogometa,« ki po njegovem mnenju potrebuje preobrat, novega kisika. Številni komentatorji so mu očitali, da je le egoistično želel vbosti svojim belo-črnim prepotrebno finančno injekcijo. Juventus kot številni drugi evropski klubi plava v težkih dolgovih. Agnelliju je treba priznati, da je v zadnjih letih veliko storil za ugled italijanskega nogometa v Evropi. Predsednik Uefe Čeferin mu je zaupal. Slovenski odvetnik si je od samega začetka želel ob sebi Italijana, saj pametni Aleksander dobro ve, da je Italija nogometna velesila. Agnelli je bil človek mlajše generacije, ambiciozen, kultiviran in »evropski«. Pred tem Italijanom niso zaupali.
Zmagovalec nogometne bitke je »general« Čeferin, ki je nastopal odločno, dosledno, učinkovito in pravočasno. Dobro je vedel, na koga mora pritisniti: najbolj ranljivi so bili angleški klubi. Na Otoku je imel močno podporo premierja Borisa Johnsona. Zadel je v polno. Anglija je bila v nekaj urah »osvobojena«. Sledila so opravičila predsednikov svojim navijačem, nogometašem in javnosti. Uglajen anglosaški bonton. Sistem je dokončno razpadel.
V zadnjih 48 urah je marsikaj prišlo na dan. Tudi to, kateri trener ima tako rekoč kaj v hlačah, kateri pa nima. Guardiola in Klopp sta ostro nastopila proti »delodajalcema«. Andrea Pirlo pa je na novinarsko vprašanje klečeplazno odgovoril: »Superliga? Zdi se mi dobra ideja«.
Mir je zdaj podpisan. Povojna obračunavanja pa so se šele začela.
