OB FOJBI: Mirni živci, hladna kri

Kako naj obdržimo mirne živce? Kako naj ohranimo hladno kri? Kako naj po ponedeljkovem dnevu resno jemljemo vsa dejanja, ki so bila do danes narejena, zato da bi se odrešili bremena preteklosti? Skoraj smo se prepričali, da bo vrnitev Narodnega doma v Trstu tisto dejanje, po katerem nič ne bo več kot prej. Da bo priznanje prizadejane krivice, spravno dejanje na najvišjo potenco, znamenje zrelosti dveh narodov, ki na našem koncu delita isti življenjski prostor in bi delila še skupni napor za polaganje trdnejših temeljev prihodnosti. Edini smiselni napor.

Smo se zmotili? Tudi italijanski predsednik ni pomagal in je prispeval svoje k odstranjevanju obližev z nezaceljenih ran. Tega nismo pričakovali. In nas ni potolažilo ugotavljanje, s stisnjenimi zobmi, da bi lahko bilo hujše. Hujše je že bilo.

V besedah včerajšnjih govornikov večinskega naroda, skoraj vseh po vrsti in brez izjem, v Rimu in v Trstu, so bile fojbe genocidno dejanje, etnično čiščenje. Kot da zgodovinarji obeh narodov o tem ne bi že zapisali drugačne, bolj verodostojne resnice. Takšne resnice, ki upošteva spomin enih in drugih. Resnice, ki bi nam dovolila, da sprejmemo nase celoto predvojne, medvojne in povojne preteklosti. Da sprejmemo dejstvo ločenih spominov. Da utrdimo zavedanje, da nihče nima ekskluzive bolečine. O takšni resnici v ponedeljkovem spominjanju žrtev fojb in eksodusa ni bilo niti sence. Sicer z izjemo, ki kaže na neko odstopanje od enoumnega ponavljanja refrena o etničnem čiščenju in spravlja v kontradikcijo vse – tudi državni vrh –, ki zagovarjajo genocid. Predsednik odbora za žrtve fojb je navedel, da so bili »na oltarju rdečega nasilja po končani vojni žrtvovani tisoči Italijanov, deset tisoči Slovencev in sto tisoči Hrvatov«. Nekaj podobnega je v soboto izustil tržaški desničarski politik, ki bi v tlakovec vpisal tudi spomin na Zorka Ščuko. Bil je žrtev političnega zločina in je delil usodo infojbiranih. Predsednik odbora za žrtve fojb tega ni izrekel prvič, krajevni desničar pa je morda zaigral trik in hotel ublažiti ideološki spopad.

V ponedeljek se nismo mogli znebiti občutka, da nič ni naključno, da naključno ni zastrupljanje ozračja, da je tarča zakulisnih manevrov vračanje Narodnega doma, ki je za krajevno desnico simbol z drugačnim predznakom in ga zato noče dati. Obdržali bomo torej mirne živce in hladno kri. Moralno moč pa bomo ohranjali, če bomo pri naših spomenikih še poslušali in izgovarjali le besede o miru, sožitju, skupni Evropi ... Kar nam pri obeležjih drugega spomina ni dano slišati.