OB SEJMU: Je tako težko?

Kako šibka je zavest o zločinski naravi fašizma v Italiji, pove tudi pred dnevi, ob uri kosila, objavljen prispevek TV dnevnika TG2 o izključitvi založniške hiše Altaforte iz mednarodnega knjižnega sejma v Turinu. Avtor poročila, ki je bil čisti pamflet, kar je za TV dnevnik že samo po sebi nenavadno, je - priznam - na spreten način kritiziral organizatorja sejma, da je klonil pred pritiski Občine Turin in dežele Piemont in se spraševal koliko demokratična je bila odločitev o prepovedi. A je pri tem gladko spregledal, da je vodja založbe, ki je izdala biografijo notranjega ministra Salvinija (a to v tem primeru ni bistveno, kvečjemu je pomenljivo), preiskovana oseba zaradi apologije fašizma, zaradi česar v razviti demokraciji, ki se izogiba cenzuri, sodijo njegovi izdelki kvečjemu na stojnice ob shodih Forze nuove in Case Pound ali ob komemoracijah za Mussolinija v Predappiu, resni prireditelji pa jih morejo in morajo zavrniti.

Dogodek (vnovič) veliko pove o tem, kako nerazčiščen je odnos države do svoje preteklosti. Oseba »na položaju«, njenega imena ne bi bilo korektno razkriti, mi je zaupala, kako res je, da se lep del Lacija še zdaj hvaležno spominja Mussolinijevih predvojnih gradenj na izsušenih močvirnatih območjih okrog prestolnice. Zelo razširjena je teza, da so bili rasni zakoni in vstop v vojno na strani nacistične Nemčije »napaka« (tako nekako kot če iz raztresenosti pomotoma zaviješ v napačno ulico), za nekatere celo edina res prava, ki jo je storil fašizem. Razlogi, zakaj je odpor do fašizma med mnogimi tako mlačen, so znani in jih ne gre pogrevati. Del odgovornosti nosi tudi levica, zlasti sektaška. Lahkotnost, s katero, na primer, etiketira za fašiste drugače misleče, antifašizem zgolj šibi.

Pri nas, ob meji, kjer je fašizem takoj pokazal svoj pravi obraz, je ozaveščenost večja in zgodovinski spomin bledi počasneje. Zato še vedno čudi, da tudi tukajšnja nova oblast in nove politične grupacije, ki na mnogih področjih kažejo neobremenjenost, željo po preseganju travm, premagovanju stereotipov in sodelovanju s Slovenci, niso sposobne zbrati dovolj poguma za distanciranje od stare tržaške nacionalistične in revanšistične politike (ki se na primer zmrduje nad spomenikom Bazoviških junakov), temveč se ji še naprej podrejajo ali molčijo. Jasno in glasno povedati, da je bil fašizem za naše kraje »absolutno zlo«, ne bi smelo biti težko. Nekaj podobnega je povedal tudi Gianfranco Fini v Fiuggiju. Pred več kot 20 leti.