V petek, od jutra dalje, je tudi v naše uredništvo butala vest o moškem, ki naj bi zbolel za covidom-19 in zaradi svoje odločitve za (neprimerno) zdravljenje na domu umrl. Vest s skrajno žalostnim nabojem, ker je žena izgubila moža, še nedorasli otroci pa očeta. Postavila nas je pred dilemo.
Odločili smo se, da vesti ne boste brali na straneh Primorskega dnevnika. Bila je zavestna izbira, ki je petkov in včerajšnji veliki (medijski) odmev ni zamajal.
Koronavirus ne povzroča le smrti in ne pušča le posledic na prebolevnikih, temveč pritajeno krha našo človečnost. Postavlja ljudi ene proti drugim, razdira prijateljstva in odnose v družinah, razjeda temelje malih in velikih skupnosti. Tudi naše, če na primer sodimo po neprijaznih klicih v uredništvo ter objavljenih (in neobjavljenih) odzivih na poročanje o pandemiji. Vsak takšen klic in odziv pušča grenak priokus. Zaradi njih pa ne odstopamo od uredniške drže, da poročanje naslanjamo na preverjene vire in na stališča izvedencev. Ker je pandemija skrajno resna zadeva, ker s svojim ravnanjem lahko odločamo o življenju in smrti.
Zdravstvena kriza je postala družbena. Od vsega začetka je virus kot stranski učinek prinesel stigmatiziranje – kazanje s prstom najprej na obolele, potencialne okuževalce, nato, v zadnjih mesecih, na tiste, ki zavračajo cepivo in odklanjajo odločitev velike večine ljudi, da se cepi. Poročanje o petkovi smrti bi bilo uperjanje prsta v človeka, ki mu ne moremo odrekati pravice do zasebnosti, pravice do tega, da odloča o sebi, tudi ne pravice, da se odloči za nezdravljenje.
Še ena okoliščina nas je odvrnila od poročanja o petkovi smrti na straneh Primorskega dnevnika. Vanj so bile vpletene mladoletne osebe. Deontološka pravila nam narekujejo, da smo v takšnih primerih do skrajnosti previdni. Da se vesti raje odpovemo, kot pa da z njo zaznamujemo otroke s stigmo, ki jih utegne obremenjevati v odraslem življenju. Bolečine je bilo zanje že preveč.
Zato sem prepričan, da je bila naša odločitev pravilna.