Tržaška desnica bo v petek proslavila svoj prvi uradni 12. junij. A pred 12. junijem se na koledarju nahaja 10. junij, je pred dnevi v pismu uredništvu opozoril zgodovinar Štefan Čok.
Danes poteka 80 let od tistega 10. junija, vstopa Mussolinijeve Italije ob huronskih aplavzih vzhičene množice pod balkonom na rimskem Trgu Venezia v drugo svetovno vojno. Trajal je kar dolgo tisti 10. junij. 1185 dni do 8. septembra, in nato še nadaljnji 601 dan do 1. maja. Skupno 1786 dni. Dobro štiriinštiridesetino »zloglasnih« štiridesetih dni »jugoslovanske zasedbe Trsta«.
Začrtati vzporednice in primerjave je v zgodovini vedno vprašljivo. Dejstva pa ostajajo dejstva. Tako ostaja dejstvo, da se je tržaška občinska desnica »spomnila« na uradno počastitev 12. junija s 75-letno zamudo in začuda prav v času vračanja Narodnega doma slovenski skupnosti. Podobno je bilo z dnevom spominjanja na žrtve fojb in ezulskega eksodusa. Zlo misleči bi lahko pretuhtali, da naj bi bil tisto Meniev »odgovor« na slaba štiri leta prej izglasovan zakon o dnevu spomina na holokavst.
A črtanje vzporednic v zgodovini vodi na spolzka tla ... Tudi zgledovanje je na tem področju vprašljivo. Kaj bi se, na primer, zgodilo, ko bi »slovenske občine«, tiste, v katerih imajo Slovenci še vedno odločilno besedo, sledile zgledu tržaške, in oklicale 10. junij za »dan žalovanja«? Na občinski hiši in vseh občinskih poslopjih bi – v znak žalovanja – razobesili zastave na pol droga. Vse, tudi slovensko, seveda. Poteza bi bila povsem legitimna, upravičilo bi jo na stotine tisočev mrtvih in preganjenih.
In potem? Kam bi vse to privedlo? V nova trenja, nove stare napetosti, nova brezplodna soočanja. V bistvu – nikamor.
10. junij 1940 naj ostane to, kar je, zgodovina.
Danes pa bi lahko spomin poletel nazaj do drugega 10. junija, nam bližjega: 10. junija 1970. Tistega dne so se slovenski šolniki podali v Rim na protest. Priredil ga je Sindikat slovenske šole, slovenski šolniki so manifestirali za svoje delovne pravice, ker jih – 25 let po koncu druge svetovne vojne – še niso imeli.
Protest je zalegel. Tri leta pozneje, 22. decembra 1973, je bil kot nekakšno božično darilo slovenski šoli v parlamentu izglasovan zakon o ureditvi slovenskega šolstva v Italiji, poimenovan Belci-Škerk po imenih tržaškega demokrščanskega in devinsko-nabrežinskega komunističnega poslanca. Bil je dejansko prvi italijanski zakon »v prid« slovenski manjšini. Na zaščitni zakon je bilo treba čakati še dolgih dobrih 27 let.
Primorski dnevnik je imel tistega drugega 10. junija, leta 1970, v Rimu svojega posebnega poročevalca. Novinarja Albina Bubniča, velikega ljubitelja slovenske šole. Po manifestaciji ga je pot popeljala mimo Trga Venezia. Zazrl se je na tisti balkon izpred četrt stoletja. Ni pozabil. Z njega je rjovela zver, se je spomnil ... Tak bo tisti balkon tudi danes. Spomin, brez pozabe.