Stanje z zračno onesnaženostjo pri nas in drugod po državi je vse prej kot zadovoljivo. Uradni podatki deželnih agencij za varstvo okolja so bili sicer v lanskem letu deloma pomirjujoči, ne pa sicer ravno taki, da bi se nad njimi lahko posebno veselili. Prekoračitev je bilo vseeno kar precej, odvisno pač kakor kje in kdaj ter od namerjenih parametrov. Kot protiutež zdaj prihajajo podatki združenja Lega Ambiente, po katerih je stanje na splošno v državi zaskrbljujoče.
V resnici je zračna onesnaženost tesno odvisna od vremenskega dogajanja. V dneh, ko je ozračje zelo umirjeno in stanovitno, se mikroprašni in drugi umazani delci kopičijo v najnižjih prizemnih slojih in jih pogosto vdihujemo. To se dogaja v zimskih mesecih, ko so tla mrzla in je zrak nad nami nekoliko toplejši. Težji in bolj mrzel prizemni zrak takrat zadrži lebdečo nesnago, ki se tako zaustavlja v našem življenjskem prostoru in se ne razpršuje v višje sloje. Ko je vreme vetrovno ali nestanovitno, pa je zrak čist. Stanovitnost odigrava ključno vlogo tudi v poletnih mesecih, ko so odločilne tudi visoke temperature in sončno žarčenje.
Zračna onesnaženost je odvisna od številnih faktorjev, v prvi vrsti od emisij, toda tudi in predvsem od sposobnosti zraka, da nesnago zadržuje ali odstranjuje. Zato je, denimo, manjša v obdobjih, ko je vreme bolj dinamično, večja pa, ko je bolj stanovitno. V lanskem letu so bile vremenske razmere v glavnem ugodne, zato so bili tudi uradni podatki o zračni onesnaženosti nekoliko bolj spodbudni kot leto prej.
Treba je tudi upoštevati, da gre pri merjenju zračne onesnaženosti za vzorčenje in je število merilnih postaj, kljub njihovi precejšnji pogostosti, še vedno preskromno. Včasih tudi niso optimalno nameščene za prikaz dogajanja v okolici.
Tudi ob branju spodbudnih podatkov o zračni onesnaženosti smo lahko le ravnodušni. Zadovoljni bomo le tedaj, ko ne bo niti najmanjše prekoračitve, ker bo zrak resnično čist, in ne le navidezno zaradi vremenskega naključja.