OMEJEVANJE SHODOV: Kočljiva dilema

Napoved ministrstva za notranje zadeve o zaostritvi pogojev za prirejanje javnih demonstracij odpira kočljivo dilemo o razmerju med ustavnimi pravicami. Če je po eni strani omejevanje zborovanj opravičljivo s potrebo po zaščiti primarnega interesa do varovanja javnega zdravja, se po drugi strani postavlja tudi vprašanje utemeljenosti omejevanja v 17. členu ustave zajamčene pravice do javnih zborovanj.

Paradoks je v tem, da so prav najbolj zagrizeni proticepilci dali povod za t. i. samouresničljivo prerokbo. V tem ko so na demonstracijah brez spoštovanja vsaj minimalnih varnostnih predpisov o medsebojni razdalji in nošenju zaščitnih mask skandirali mantro »svoboda, svoboda« proti temu, čemur oni pravijo »zdravstvena diktatura,« so s svojo neodgovornostjo povzročili tolikšen porast okužb, da so izzvali ukrepanje oblasti.

Dilema ni postranska, saj je pravica do javnih zborovanj ena temeljnih ustavnih pravic. Ko smo zaradi pandemije živeli v t. i. lockdownu, so bile omejitve zbiranja na prostem splošne in so bile posledično prepovedane tudi demonstracije. Danes pa je, tudi po zaslugi množičnega cepljenja, javno življenje nekoliko svobodnejše. Ob spoštovanju predpisov o proticovidnem potrdilu, medosebni razdalji in nošenju mask se ljudje lahko zbiramo v trgovskih centrih, v kinu, gledališču, na stadionu in drugje. Zakaj torej omejitev le za protestna zborovanja? Očitno zato, ker na njih proticepilci redno prezirajo vse pravkar navede varnostne ukrepe, kot se je to zgodilo še minulo soboto v Trstu. Ker policija ne more brez uporabe sile učinkovito nadzirati množice, so se na Viminalu odločili za omejitev pravice do demonstracij. Poslej naj ne bi bili več dovoljeni sprevodi ampak le statični protesti in še to le izven mestnih središč.

Člen 17 republiške ustave dopušča omejitve. V prvem odstavku je zapisano, da imajo državljani pravico do zbiranja pod dvema pogojema: miroljubno in brez orožja. Stroka si je edina, da ta »miroljubno« pomeni brez vsakršnega ogrožanja javne varnosti, tudi zdravstvene. Še točneje je ta pojem opredeljen v tretjem odstavku istega člena, kjer piše, da lahko oblasti prepovedo javna zborovanja le iz utemeljenih razlogov javnega reda in varnosti (»comprovati motivi di sicurezza e incolumità pubblica«). Če obstaja torej utemeljena nevarnost za javno zdravje, in stotine okuženih na tržaških shodih dajejo misliti, da je tako, so omejitve ustavno sprejemljive. Toliko bolj ker ustrezajo tudi določilu prvega odstavka 32. člena ustave, da Republika varuje javno zdravje ne le kot temeljno pravico posameznika ampak tudi – na kar proticepilci radi pozabljajo – »v interesu skupnosti«. Kljub ustavni sprejemljivosti pa je vsakomur jasno, da je omejevanje demonstracij kočljiva zadeva. V zadnjih desetletjih obstaja en sam, prav tako sporen precedens iz leta 2009, ko je takratni notranji minister Roberto Maroni skušal demonstracije prenesti izven mestnih središč.

Problem je v tem, da bodo omejitve prizadele vsakogar. Ne samo obsedence, kakršne smo na nedavni »no vax« demonstraciji videli vzhičeno klicati na pomoč karabinjerje, češ da »jih je obkolila policija,« ampak tudi delavce v boju za delovna mesta, mlade, ki odgovorno demonstrirajo za podnebno pravičnost in vse druge državljane, ki imajo kak razlog in vso pravico do protesta.